Če se v pravdi izkaže, da materialnopravni zahtevek obstoji, je s tem utemeljen tudi tožbeni zahtevek in sodišče obsodi toženca na zahtevano dajatev. Samo na podlagi dajatvene ali kondmenatorne tožbe je možna dajatvena ali kondemnatorna sodba. Takšna sodba obsega dvoje:
- ugotovitev, da obstoji zahtevek;
- in izpolnitveno “povelje” tožencu, da izpolni zahtevek.
Le kondemnatorne sodbe imajo poseben učinek izvršljivosti – to je pravna možnost, da tožnik (zahtevajoči upnik) prisili toženca (zavezanca) k izpolnitvi z državnimi prisilnimi sredstvi.
Če se izkaže, da materialnopravni zahtevek ne obstoji, je tudi procesualni tožbeni zahtevek neutemeljen in sodišče ga zavrne. Tožbeni zahtevek ni identičen z zahtevkom materialnega prava.
Sodba, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek dajatvene tožbe, je ugotovitvena sodba, ker se v takšni sodbi ugotavlja, da ne obstoji uveljavljeni zahtevek in je ponovna tožba izključena. Nastopi prav tista situacija, kakor če bi toženec tožil tožnika z negativno ugotovitveno tožbo, da ne obstoji uveljavljeni zahtevek.
Zahtevek, ki se uveljavlja z dajatveno tožbo, je različen, in se ravna po vsebini materialnopravnega razmerja. Poleg dajatvenih in storitvenih tožb v ožjem smislu spadajo med dajatvene tožbe tudi dopustitvene in opustitvene tožbe.
Z dopustitveno tožbo zahteva tožnik sodbo, da je toženec dolžan nekaj dopustiti ali trpeti oziroma opustiti nasprotovanje. Dopustitvena tožba je npr. zastavna tožba (“hypothecaria in rem actio”), s katero tožnik zahteva sodbo, da je toženec dolžan zaradi plačila nekega denarnega zneska dopustiti izvršbo z javno dražbo zastavljene stvari. Dopustitvena tožba je tudi konfesorna tožba v tistem delu zahtevka, v katerem se zahteva sodba, da je toženec dolžan glede na pravico tožnika nekaj trpeti.
Tudi opustitvena tožba je dajatvena. Tožnik zahteva od sodišča, naj tožencu s sodbo prepove določena dejanja, zlasti poseganje v tožnikove pravice, ki so lahko absolutne (premoženjske in osebne) ali relativne. Opustitvena tožba je npr. negatorna tožba iz služnostnega prava. Sodba, s katero se ugodi zahtevku opustitvene tožbe, se glasi tako, da se tožencu prepovedujejo določena dejanja. Pri opustitvenih tožbah je sporno, kdaj je podana pravovarstvena potreba – zahtevek za opustitev nastane že pri prvem posegu v pravico tožnika. Pravovarstvena potreba za opustitveno tožbo je podana šele, če je nevarnost novega bodočega posega.
Tožba za izjavo volje je prav tako dajatvena tožba. Tožbeni zahtevek in sodba se glasita tako, da je toženec dolžan podati izjavo, ker se bo sicer štelo, da je takšna izjava podana, brž ko postane sodba pravnomočna. Izjavo volje nadomesti sodni izrek. Gre za oblikovanje v formi fikcije. Po obliki je ta tožba dajatvena, po vsebini pa oblikovalna. To je pomembno za meje, v katerih učinkuje takšna sodba.