Po 25. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe predstavlja bistveni element pravne države in omogoča subjektom uveljavljanje obrambe pred kršitvami njihovih pravic. Podrobneje je ta pravica opredeljena v procesnih zakonih. S temi zakoni država zagotavlja osebam pravno varnost, zato bi bilo v nasprotju z ustavo, zakoni, ki bi omejevali možnost pravice do pritožbe. Ne šteje pa se za oviranje te pravice, če zakoni določajo prekluzivne roke za vložitev pritožbe, saj je to v skladu z načelom pravne varnosti, zadeve ne morejo viseti v nedogled odprte.
Pravica do pritožbe je dana in utemeljena tedaj, ko je prizadeta kakšna pritožnikova pravica. To pravico lahko povežemo tudi s pravico do človekovega dostojanstva, ki preprečuje, da bi se subjekti znašli v položaju objekta državnega ravnanja. Ustava ne zagotavlja le pravice do pritožbe znotraj vsakega postopka (upravnega, kazen-skega, pravdnega itd.), pri upravnem odločanju je možno tudi sodno varstvo (23. člen Ustave), pa tudi ustavna pritožba (160. člen Ustave).
Pravica do pritožbe hkrati zagotavlja nadzorstvo nad delom podrejenih državnih organov. S sodnim varstvom odločb v upravnem postopku se zagotavlja tudi načelo delitve oblasti, nenazadnje pa tudi enotna uporaba prava. Če je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločbe upravnih organov, ni nujno, da je tudi v sodnem postopku zagotovljeno instančno odločanje. Ustavni zahtevi je zadoščeno, čim je dano sodno varstvo, vendar pretežna evropska praksa in praksa ESČP šteje, da je sodno varstvo zagotovljeno le v primeru, če gre za polno jurisdikcijo – tj. presojo tudi dejanskih in pravnih vprašanj.
Možna je odpoved pravici do pritožbe. Ta odpoved je lahko dana ob razglasitvi odločbe ali po njeni vročitvi. Možni so tudi dogovori pogodbenih strank, da se bodo podredili odločbi razsodišča in so se vnaprej odpovedali pravici do pritožbe. Iz razlogov pravne varnosti pa je treba preprečevati zlorabo procesnih pravic. Prof. Juhart je poudarjal, da v materialnem pravu velja splošno načelo, da se smejo pravice izvrševati le v pravnih mejah. Kar presega te meje, ne več raba, temveč zloraba pravic. Gre za takšno izvajanje pravic, ki drugemu škoduje, ne da bi upravičenec imel kakšno korist od te rabe. Zloraba procesne pravice je podobna, nič skupnega nima z objektivnim ciljem postopka. Državni organi morajo preprečiti zlorabo procesnih pravic.