blogger web statistics
pogodbeniki Archives - Pogodba | Pogodbe | Vzorci | Pritožbe

Neveljavnost pogodb

(1) Komentar

Neveljavnost pogodb je abstrakten izraz, ki zajema konkretne oblike neveljavnosti, kot sta ničnost in izpodbojnost ali absolutna in relativna ničnost. Zakon ne govori o neveljavnosti pogodbe, temveč konkretno navaja ničnost ali izpodbojnost. Določbe o ničnosti in izpodbojnosti regulirajo pogodbeno materijo, ki ima določene pomanjkljivosti. Ničnost in izpodbojnost sta civilnopravni sankciji za posle z določenimi pomanjkljivostmi. Teorija neveljavnosti pogodb izvira že iz rimskega prava (nullum negotium, nulla obligatio), mišljene so pogodbe stricti juris, pri katerih niso izpolnjene formalnosti, ki jih je zakon zahteval ali jim je manjkal predmet, ali je bila pogodbena stranka v zamudi. V teh primerih do pogodbe sploh ni prišlo, vendar rimsko pravo ni razlikovalo ničnosti ali izpodbojnosti, pogodba je obstojala ali ni, tertium non datur. Kasneje so se začeli uveljavljati novi pravni instituti, s čemer je dano ljudem varstvo, npr. tistim, ki so sklenili pogodbo zaradi strahu ali prevare (dolus malus). Do izločanja neobstoječih poslov je prišlo kasneje (acte inexistant) s komentatorji francoskega civilnega kodeksa.

Sedanji pravni sistemi v glavnem sprejemajo bipartitno delitev neveljavnih pravnih poslov na nične in izpodbojne, ni pa tolikšne enotnosti glede temeljev za tako delitev. Problem je nastal s pojavom teorije o neobstoječih poslih, ali gre za tripartitno delitev pravnih poslov. Pogodba naj bi bila neobstoječ a, kadar bi ji manjkal nujen element za njen obstoj, element, brez katerega ni mogoče skleniti pogodbe (ni pravno relevantne volje, predmet, kavza, forma ad solemnitatem). Večina teorij in zakonov zavrača uporabo neobstoječih poslov. Nekateri (nemška teorija) ločujejo še nepopolne in nedokončane pravne posle. To so pravni posli katerih učinek ni nastopil, pa lahko nastopi, če se element, ki mu manjka, naknadno doda, ali ko je odpravljena neka motnja, ki ovira uveljavitev posla. PREBERI CEL ČLANEK

Categories : Nasveti Tags : , , , ,

Razlaga pogodb

(0) Komentarjev

V času izvajanja pogodbe lahko pride med pogodbenimi strankami do nesoglasja o pomenu pogodbenih klavzul, oziroma o vsebini pogodbe. Stranke lahko nesoglasje presežejo z naknadnim sporazumom.

Če sporazuma ni mogoče doseči, se stranke obrnejo na sodišče, arbitražo ali na s pogodbo določeni tretji osebi. Razlagati pogodbo pomeni raziskovati njen smisel in namen s ciljem ugotovitve pravega oziroma pravno obveznega pomena posameznih pogodbenih klavzul. Skladno z načelom pacta servanda sunt je razlaga namenjena izpolnitvi pogodbe, oziroma pravilni uporabi prava, ker se s tem določi pravno obvezno vsebino pogodbe.

Predmet razlage so veljavno sklenjene pogodbe, ki povzročajo nesoglasje med strankami o njenem pomenu ali pomenu posameznih določb. Če bi pogodbene stranke vedno jasno, precizno in popolno izražale svojo voljo, ne bi bilo potrebe po razlaganju pogodb. Ker je skladnost volje pogodbenih strank pogoj za nastanek pogodbe, in s tem tudi predmet razlage, se kot neposreden predmet razlage pojavljajo vse manifestacije skladnosti izjav. Neposreden predmet je razlaganje izražene volje pogodbenih strank, ki je določena v pogodbi. Nameni in motivi niso predmet razlage, pač pa se v načelu jemljejo v poštev pri razlagi, ker se preko njiju bolje razume, kar je izraženo v pogodbi. Poseben problem nastane, kadar pride pri razlagi do primera neskladja med dejansko (notranjo) voljo in izjavljeno. Pride do vprašanja, katera volja je relevantna – notranja ali izjavljena. Po teoriji volje je pomembna dejanska volja pogodbenih strank. Večina zastopa teorijo izjave – temeljni predmet razlage je izražena volja pogodbenikov, precizira se smisel uporabljenih besed po nekem objektivnem kriteriju. Morebitne mentalne rezerve niso predmet razlage, vendar niso brez pomena pri razlagi, lahko osvetlijo pomen izjavljene volje.

Categories : Ostalo Tags : , ,