Pritožnik:……………………
Postaja prometne policije Ljubljana ……………………………………………
ZAHTEVA ZA SODNO VARSTVO ZOPER ODLOČBO
O PREKRŠKU POSTAJE PROMETNE POLICIJE LJUBLJANA
št……………. z dne……………
Podpisani …………. vlagam zahtevo za sodno varstvo zoper
zgoraj navedeno odločbo o prekršku iz vseh pritožbenih razlogov (po 154. členu ZP1), to je zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnega predpisa, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o sankciji.
Organ, ki je izdal odločbo, pred izdajo ni upošteval moje izjave, ki sem jo podal že na kraju samem oziroma me ni zaslišal (3. točka 155. člena ZP1). Navedeno predstavlja kršitev pravice iz 29. člena Ustave. Zaslišanje obdolženca v postopku je namreč temeljna pravica, ki omogoča obrambo zoper v postopku nasproti državnemu organu. Že iz 55. člena ZP1 izhaja dolžnost prekrškovnega organa, da pred izdajo odločbe o prekršku kršitelju da možnost, da se izjavi, kolikor tega ni storil že ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška. Tega pa v mojem primeru prekrškovni organ ni upošteval.
Že ob ugotovitvi domnevne storitve prekrška sem neposredno pred uradno osebo podal navedbe glede dejanskega stanja, predlagal priče v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja ter navedel okoliščine (med drugim tudi skrb za starše), ki bi lahko omilile izrečeno sankcijo. Vsega navedenega pa prekrškovni organ ni upošteval. Uradna oseba prekrškovnega organa bi morala pritožnikove navedbe vzeti na zapisnik, tako kot je to dolžan storiti vsak drug prekrškovni organ. Glede na navedeno gre zato pri izdaji odločbe za absolutno bistveno kršitev določb postopka ter zaradi navedenega za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.
Ker je vlagatelj zahteve torej že ob ugotovitvi prekrška uresničil pravico do izjave (22. člen Ustave v zvezi z 29. členom Ustave), ki pa je prekrškovni organ ni upošteval, ni mogoče uporabiti prepovedi navajanja dejstev in dokazov. Glede na splošno načelo v prekrškovnem in kazenskem pravu, to je načelo materialne resnice (68. člen ZP1), ki velja tudi v tem postopku, je potrebno odločbo odpraviti, v novem postopku pa vlagatelju zahteve dati ponovno možnost, da se izreče o vseh tako pravnih kot dejanskih vidikih prekrška, ter v skladu z načelom ugotavljanja materialne resnice pravilno in popolno ugotoviti vsa dejstva domnevno storjenega prekrška.
Pritožnik posebej poudarja, da elektronski indikator v času meritve ni delal (iztrošena baterija), zato je moral čakati več kot 20 minut, da so pripeljali drugo baterijo oziroma merilnik, kar bi moralo izhajati iz podpisanega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Ustavno sodišče prav za primer, podoben pritožnikovemu, odločilo (glej odločbo v zadevi Up215/01, Uradni list RS, št. 15/2003 in OdlUS XII, 48), da pritožnika ne morejo zadeti sankcije za prekršek v primeru, ko je razlog za nedelovanje naprav na strani policije. Tudi v pritožnikovem primeru ta ni bil dolžan trpeti zadrževanja na mestu storitve domnevnega prekrška, in je podana kršitev 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic).
V kolikor bi prekrškovni organ oziroma sodišče vztrajal pri prekluziji dokazov, predlagam, da začne postopek pred Ustavnim sodiščem po uradni dolžnosti, da se ugotovi ustavnost takšne določbe o prekluziji dokazov oziroma se organ sam do navedenega opredeli.
V tem smislu predstavlja kršitev postopka tudi neobrazložitev odločbe. Temeljna zahteva je, da je odločba obrazložena na tako konkreten način, da iz nje jasno izhajajo tako subjektivni kot objektivni znaki prekrška. V postopku o prekršku mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen Ustave). Že iz te določbe izhaja, da so odločbe, s katerimi pristojni organ odloči o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito samo, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način (ne pavšalen ali abstrakten), da je mogoča presoja njene pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem konkretnem primeru.
V konkretnem primeru so nekateri dokazi sicer našteti, vendar pa iz odločbe ni razvidno logično sklepanje, ki naj bi predstavljalo podlago za odločitev, kot izhaja iz izreka odločbe. Presoja dokazov sploh ni opravljena. Tako v odločbi sploh ni pojasnjeno, za kakšno obliko odgovornosti naj bi šlo niti razlogi zanjo, prav tako niso pojasnjeni drugi razlogi na subjektivni strani prekrška. V obrazložitvi tudi ni odgovorjeno na navedbe, ki jih je vlagatelj zahteve podal ob ugotovitvi domnevnega prekrška ter ni navedeno, zakaj niso upoštevani dokazni predlogi, ki jih je kršitelj tedaj podal. Tako je Ustavno sodišče že večkrat razveljavilo pomanjkljivo obrazložene prekrškovne odločbe (npr. v zadevi št. Up686/02, glej Uradni list RS, št. 73/2003).
Prekrškovni organ je uporabil napačno določbo materialnega zakona oziroma je določbo uporabil nepravilno. Določba C točke četrtega odstavka 130. člena v zvezi z drugim odstavkom 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa za dosego cone kaznivosti za prekršek terja, da voznik pri tako nizki koncentraciji alkohola na kilogram krvi kaže tudi znake motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Tega zakonskega znaka očitanega prekrška ne vsebuje niti opis prekrška niti ni
specificiran v sami obrazložitvi odločbe. To pomeni očitno kršitev načela zakonitosti (1. točka 156. člena ZP1), saj navedeno pomeni, da pritožniku navedenega prekrška ni mogoče očitati.
Prekrškovni organ prav tako ni upošteval okoliščin, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, da bi izrekel kar najbolj individualizirano sankcijo. Prav to pa terja 26. člen ZP1. Ta med drugim določa, da se storilcu prekrška odmeri sankcijo glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep. Pri tem se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, zlasti pa: stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku itd. Vsega tega prekrškovni organ sploh ni ugotavljal in se do tega sploh ni opredelil v smislu odmere sankcije (npr. vsaj predkaznovanost za morebiten prej storjeni prekršek itd.). Pri odmeri globe bi moral prekrškovni organ upoštevati storilčevo premoženjsko stanje, višino njegove plače, njegove morebitne druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti. Vsega tega prekrškovni organ ni upošteval in se do navedenega ni opredeljeval, kar predstavlja evidentno kršitev procesnega prava. Prav navedeno bi v pritožnikovem primeru lahko privedlo do odmere sankcije pod mejo , ki je predpisana. V šestem odstavku 26. člena ZP1 namreč zakon omogoča, da se lahko sankcija odmeri pod mejo, ki je predpisana, če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem se sme izreči globo do najnižje mere, število predpisanih kazenskih točk pa omiliti.
Glede na navedeno v tej zahtevi za sodno varstvo predlagam, da sodišče odpravi odločbo o prekršku ter samo odloči o prekršku, pritožniku pa omogoči, da se o storitvi prekrška izreče, ter izda obrazloženo odločbo.
V…………… , dne…………… Podpis:……………………..
My coder is trying to convince me to move to .net
from PHP. I have always disliked the idea because of the costs.
But he’s tryiong none the less. I’ve been using Movable-type
on a number of websites for about a year and
am worried about switching to another platform. I have heard very good things about blogengine.net.
Is there a way I can import all my wordpress content into
it? Any help would be greatly appreciated!