blogger web statistics
Nepravdni postopek

Nepravdni postopek

V nepravdnem postopku lahko udeleženci vlagajo pravna sredstva tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji (glej 30. člen Zakona o nepravdnem postopku). Kdor misli, da je s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. V tem primeru presodi sodišče prve stopnje, ali je podan njegov pravni interes za vložitev pravnega sredstva. Udeleženec vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila odločba, ki se izpodbija, najkasneje vročena. Sodišče upošteva pravno sredstvo udeleženca, čeprav je bilo vloženo po poteku roka iz drugega odstavka tega člena, če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca.

Udeleženci v nepravdnem postopku imajo pravico zahtevati, da višje sodišče preizkusi odločbo sodišča prve stopnje in jo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje ali pa da izpodbijano odločbo samo spremeni in drugače odloči – gre za pravico do prav­nega sredstva. O pravnem sredstvu odloča višje sodišče, ki odloča v senatu.

Udeleženec vloži pravno sredstvo, če je odločba njemu v škodo in če misli, da ni pravilna. Odločba je nepravilna, če v njej določena pravna posledica ne izvira iz ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja, kakršnega je sodišče obravnavalo. V takem primeru je sodišče zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje ali pa ni prav uporabilo pravnih predpisov. Odločba je lahko tudi izpodbojna, če je sodišče v toku postopka prekršilo ta pravila. Če je odločba nastala ob hudih kršitvah procesa, je izpodbojna. Če se odločba ni izpodbijala, je veljavna, vse dotlej dokler ne bo z drugim aktom državnega organa razveljavljena. Tudi ta ukrep mora nastati v predpisanem postopku. Da bi bila sodna odločba nična, je redek primer, ničnost pogosto ustreza interesu pravnega prometa. Večinsko mnenje je, da je odločba nična, če se je ne da uresničiti (realizirati), nesmiselno bi bilo priznavati pravno veljavo aktu, ki se ga ne more realizirati.

V zvezi s procesnimi kršitvami bi bila najpogostejša, če bi bilo sodišče nepravilno sestavljeno, v takem primeru se odločba izpodbija (ni nična). V pravdnem postopku je napačna sestava sodišča absolutna kršitev pravdnega postopka. Če postane odločba, ki jo je sprejelo nepravilno sestavljeno sodišče, pravnomočna, je napaka s tem odpravljena. Obnovo postopka zaradi napačne sestave sodišča ni mogoče predlagati (349. člen ZPP). Sodelovanje sodnika, ki bi moral biti po zakonu izključen ali pa s sklepom sodišča izločen, je absolutna kršitev postopka, če bi tak sodnik sodeloval pri sprejemanju odločbe. Tak primer se izpodbija s pritožbo, je pa tudi dovoljena obnova postopka (394. člen ZPP). Če nepravdno sodišče odloči o stvari glede katere ni pristojno je taka odločba nična, odločba pa se upošteva vse dotlej, dokler ni v rednem postopku odpravljena. Podobno kot v ZPP se rešujejo primeri, ko je o nepravdni zadevi odločal drug senat (civilni, gospodarski); ko je namesto sodni odločal upravni organ in ko so kršena pravila o krajevni pristojnosti. Izpodbojne so tudi odločbe, če je bila kršena pravica zastopanja, saj se te kršitve dajo naknadno odpraviti – naknadna odobritev opravljenih procesnih dejanj. Če je v postopku bil subjekt, ki nima sposobnosti biti stranka ali udeleženec v postopku, je izdana odločba absolutno nična. Kot pomembne procesne kršitve je treba šteti tudi procesne garancije, ki jih daje Ustava (pravica biti slišan, pravica dajanja predlogov, enakost strank, kontradiktornost, pošteno sojenje -fair trial ipd.

Pritožbeni razlog je tudi kršitev materialnega prava. Če odločba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, je izpodbojna, ni nična. Uveljavi se splošni interes, da naj se zagotavlja varnost pravnega prometa, kar bi padlo, če bi odločbe bile nične. Nepravilna uporaba materialnega prava se neredko povezuje z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, torej ko sodnik napačno ugotovi dejansko stanje in zato tudi zmotno uporabi materialno pravo.

Pravno sredstvo je procesualna, pa tudi ustavna pravica (25. člen Ustave). Rok za vložitev pritožbe znaša 15 dni, izjemoma so v zakonu določeni krajši roki. Pritožba, vložena v tem roku, je pravočasna. Prepozno vloženo pritožbo sodišče upošteva, če je pritožbo prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca. Če je odločba že pravnomočna, jo lahko udeleženec spodbija samo še z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pritožbe se vlagajo zoper končne odločbe. Izjemoma so možne pritožbe zoper vmesne odločbe, ki jih je sodišče izdalo. K pritožbi je upravičen vsak, kdor ni zadovoljen z odločbo, ki posega v njegovo pravico ali interes. Tako široko pojmovanje pravice do pritožbe bi v nepravdnem postopku lahko privedlo do zavlačevanj. Zato v nepravdnem postopku spoštujemo pravila ZPP, po katerih ni dovoljena samostojna pritožba proti vmesnim odločbam, s katerimi se dopuščajo ali zavračajo dokazi; s katerimi se določajo, podaljšujejo ali odlagajo roki oziroma naroki; s katerimi se zavračajo predlogi za izločitev sodnikov; s katerimi se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Velja pravilo, da je dovoljena pritožba zoper tiste sklepe, kakor je to določeno v ZPP.

Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, se smejo udeleženci pritožiti, če z zakonom ni drugače določeno (glej 31. člen Zakona o nepravd­nem postopku). Če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper sklep, s katerim se postopek konča. Pritožbo je treba vložiti v petnajstih dneh od vročitve sklepa. Sodišče vroči izvod popolne in dovoljene pritožbe zoper sklep s katerim je bil postopek končan, drugim udeležencem, ki nanjo lahko odgovorijo v osmih dneh.

Praviloma je dopustna pritožba zoper sodne odločbe, saj se s tem uresničuje ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Bilo je že pojasnjeno, da so to predvsem končne odločbe, ne pa tudi odločbe (sklepi) procesne narave. Če je vmesni sklep odločilno vplival na napačen končni sklep, se ta izpodbija v pritožbi zoper končni sklep. Zato zakon pogosto izrecno določa, da zoper vmesne sklepe ni pritožbe, vse napake v teku postopka se uveljavljajo v pritožbi zoper končni sklep.

Splošni rok za pritožbo je 15 dni. Zakon določa v posameznih primerih krajši rok: tridnevni zoper sklep o odvzemu poslovne sposobnosti (drugi odstavek 49. člena) in enak rok zoper sklep o pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji (tretji odstavek 77. člena). Pritožba se vroči drugim udeležencem, ki nanjo lahko odgovorijo v osmih dneh. Na ta način se tudi v nepravdnem postopku uveljavlja načelo kontradiktornosti (obojestranskega zaslišanja), kar je glede na veljavno ustavno določbo o enakem varstvu pravic oseb v postopku obvezno (22. člen Ustave).

Pritožba zadrži izvršitev sklepa, če zakon ne določa drugače, ali če sodišče ne odloči drugače (glej 32. člen Zakona o nepravdnem postopku). Sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če obstoji nevarnost, da bi zaradi odložitve nastala znatna škoda, ali če je to potrebno zaradi varstva oseb iz drugega odstavka 5. člena tega zakona. V tem primeru lahko sodišče zahteva varščino, če bi zaradi izvršitve nastala nevarnost za varstvo pravic oseb iz drugega odstavka 5. člena ZNP, ali če je to potrebno za varstvo družbenih interesov.

Pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa, razen če zakon ne določa drugače, drugače lahko odloči tudi sodišče. Zakon o nepravdnem postopku določa, da pritožba nima suspenzivnega učinka proti sklepu o pridržanju v psihiatrični zdravstveni organi­zaciji (četrti odstavek 77. člena). V drugem odstavku je dano pooblastilo sodišču, da odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve, če bi s tem nastala znatna škoda. Sodna praksa določa, kaj je znatna škoda. Kazenski zakonik določa v 13. točki 126. člena, da je velika premoženjska škoda (korist ali vrednost) petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo. V 5. členu so varovane osebe: mladoletniki in osebe, ki zaradi duševne bolezni in drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. S tem, ko se ne zadrži izvršitev končnega sklepa, lahko nastane določenim subjektom škoda, saj lahko pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno odločbo razveljavi ali spremeni. Iz tega razloga določa zadnji odstavek, da sodišče zaradi opisane nevarnosti naloži varščino subjektu, ki ima od zadržanja pravnomočnosti koristi.

O pritožbi odloča sodišče druge stopnje (glej 33. člen Zakona o nepravdnem postopku). Sodišče prve stopnje lahko na podlagi pravočasne pritožbe spremeni prejšnji sklep ali ga razveljavi, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali z razveljavitvijo. Sodišče druge stopnje lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, določenega v tretjem odstavku 31. člena tega zakona, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opi­rajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razvelja­vitvijo.

O pritožbi odloča sodišče druge stopnje, glede na veljaven zakon o sodiščih je to višje sodišče. Izjemoma pa lahko o pritožbi odloča prvostopno sodišče, ki spremeni ali razveljavi prvotni sklep, če s tem ne prizadene pravice drugih oseb, ki temeljijo na tem sklepu. To pomeni, da ima lahko pritožba v nepravdnem postopku pomen remonstrativnega pravnega sredstva. To bo pretežno možno v eno-strankarskih nepravdnih zadevah, lahko tudi v večstrankarskih zadevah, vendar le, če interesi udeležencev niso nasprotujoči. Taka rešitev je tudi možna, če se z no strinjajo vsi udeleženci. Če prvo­stopno sodišče ne spremeni ali ne razveljavi svojega sklepa, ga dostavi pritožbenemu sodišču. Pritožbeno sodišče bo odločalo o pravočasno vloženi pritožbi. Možno je, da pritožbeno sodišče odloča tudi o pritožbi, ki ni vložena pravočasno, če se s tem ne pose-ga v pravice drugih oseb.

V zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi v nekaterih nepravdnih zadevah je značilno, da je dovoljeno ponovno razpravljanje brez pravil o obnovi postopka. To izjemo opravičujejo z dinamično strukturo nepravdnih zadev, in se novemu razpravljanju na temelju novih dejstev, ne nasprotuje pravilo ne bis in idem. V zadevah, kjer je mogoče tako postopati, izredno pravno sredstvo obnove postopka ni dovoljeno. Po zakonu je obnova postopka praviloma dopustna. Možnost obnove postopka je omejena v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, kjer je obnova dopustna le, če je v zakonu izrecno predvidena (42. člen). Tudi reševanje nepravočasne pritožbe proti prvostopni odločitvi, predstavlja v bistvu specifično vrsto izrednega pravnega sredstva (Triva). V nekate­rih nepravdnih zadevah so namesto izrednih pravnih sredstev določeni subjekti upravičeni, da uveljavljajo svoje pravice z vlaganjem samostojne tožbe po pravnomočnosti nepravdne zadeve. Tožbo ob pogojih za obnovo postopka določa zakon o dedovanju, po tem zakonu je predvidena tožba zaradi uveljavljanja močnejše pravice v mejnem sporu (137. člen). Slednji primer praviloma velja, če stranke niso sodelovale v nepravdnem postopku.

Zakon določa, da lahko pritožbo vložijo tudi osebe, ki niso sodelo­vale v postopku na prvi stopnji. Udeleženci v nepravdnem postopku so tisti, ki dejansko sodelujejo v postopku (formalni udeleženci), ne glede na to, ali so subjekti razmerja o katerem se odloča, ter osebe, na katere se odločba neposredno nanaša oziroma katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (materialni udeleženci), čeprav v postopku dejansko še ne sodelujejo (prvi odstavek 19. člena).

Udeleženci v postopku so tudi osebe in organi, ki jih določa zakon (drugi odstavek 19. člena). Taka rešitev predstavlja dosledno uveljavitev načela obojestranskega zaslišanja tudi v primeru, ko nekdo šele kasneje zve za odločbo s katero je prizadet njegov prav­ni interes. Zakon je ob tem dal omejitev – za vlaganje pravnih sred­stev veljajo enaki roki kot za udeležence, ki so sodelovali v postopku do izdaje odločbe. Če ne bi bilo take določbe bi bila negotovost veljavnosti odločbe preobčutna. To pravilo je ublaženo s tretjim odstavkom, ki omogoča reševanje zamujene pritožbe, če je bila vložena preden je pritožbeno sodišče odločalo o pravočasno vloženi pritožbi drugega udeleženca.

Revizija je v nepravdnem postopku dovoljena le, če je v zakonu izrecno predpisana (34. člen). Zakon ne omenja zahteve za varstvo zakonitosti, vendar veljajo glede na subsidiarno uporabo ZPP, tam določena pravila. Načeloma revizija ni dopustna, dovoljena je le v nekaterih pomembnejših zadevah. Tako je revizija dovoljena proti sklepu o popolnem ali delnem odvzemu poslovne sposobnosti (52. člen); proti sklepu o podaljšanju roditeljske pravice (60. člen); proti sklepu o pridržanju v psihiatrični zdravstveni organizaciji (77. člen); v postopku za določitev odškodnine (103. člen) ter v nekate­rih stanovanjskih zadevah (111. člen).

Kategorija : Nasveti Tagi : , , , , ,

Komentarji

No comments yet.


Leave a comment

(required)

(required)