Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi (394. člen ZPP):
če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik oziroma sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen;
če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem;
če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 141. členu tega zakona, ta način vročitve pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot tri mesece;
če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;
- če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca;
- če se opira sodna odločba na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina;
- če je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika oziroma sodnika porotnika, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca stranke, nasprotne stranke ali koga drugega;
- če pridobi stranka možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama;
- če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena;
- če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi
možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko
izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi
bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.
Predlog za obnovo postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko stranke vložijo zoper sodno odločbo, s katero je postopek pravnomočno končan. Poleg pravnomočnih sodbo so to tudi pravnomočni plačilni nalog, pravnomočni sklepi v pravdah zaradi motenja posesti, pravnomočni sklepi, s katerimi se tožba zavrže.V primeru, ko je sodba ali druga sodna odločba postala pravnomočna zaradi zamude roka za vložitev pravnega sredstva, ki je bil zavržen kot nepravočasen, se predlog za obnovo postopka ne naperi zoper sklep, s katerim je pravno sredstvo zavrženo, temveč proti odločbi, zoper katero je stranka zamudila z vložitvijo pravnega sredstva, ker je s to odločbo odločeno o pravici stranke ali ji je odvzeto sodno varstvo, cilj predloga pa je, da se postopek ponovi in izda ugodnejša odločba za stranko. Predlog za obnovo postopka je omejen z razlogi, zaradi katerih se lahko vloži.
V 1., 2., 4. in 8. točki gre za razloge, ki predstavljajo absolutne
bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
Razlog v točki 3 naj bi omiljeval trdoto 141. in 142 člena ZPP o fikciji vročitve.
V točkah 5., 6. in 7. so kot razlog za obnovo postopka navedena
kazniva dejanja, ki so vplivala na izdajo odločbe, s katero je posto
pek pravnomočno zaključen. Ti razlogi se praviloma dokazujejo s
pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, s katero se
ugotovi kaznivo dejanje. Lahko pa se dokazuje tudi v pravdnem postopku, če je bil kazenski postopek ustavljen zaradi tega, ker je obdolženec umrl ali trajno duševno zbolel ali če obstajajo okoliščine, ki preprečujejo, da bi se kazenski postopek začel.
V 9. točki je kot razlog za obnovo navedena pravnomočna sprememba, razveljavitev ali odprava sodne odločbe ali odločbe drugega organa, na kateri temelji odločba, s katero je postopek pravnomočno končan. Gre za primere, ko je o predhodnem vprašanju, od katerega zavisi odločitev v sporu odločil drug pristojen organ, sodišče pa je na podlagi te odločbe, ki ima značaj javne listine, ugotovil odločilna dejstva, na katerih temelji odločitev v sporu.
Nova dejstva v smislu 10. točke predstavljajo podlago za obnovo postopka samo, če so obstajala že v času trajanja postopka do tiste faze, v kateri bi lahko bila uporabljena, toda stranka zanje ni vedela ali jih zaradi drugih razlogov ni mogla uporabiti. Nova dejstva oziroma novi dokazi morajo biti takšnega značaja, da bi na njihovi podlagi lahko bila izdana zanjo ugodnejša odločba.
Iz razlogov, ki so našteti v 1., 2., 3. in 4. točki 394. člena tega zakona, se ne more zahtevati obnova postopka, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen v prejšnjem postopku.
Zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (395. člen ZPP).
Če je stranka že v prejšnjem ali glavnem postopku uveljavljala kršitve, naštete v prvem odstavku tega člena, toda brez uspeha, ne more doseči obnove iz teh razlogov. Drugi odstavek tega člena izraža načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov glede posameznih okoliščin (drugi odstavek tega člena). Če se stranki lahko očita, da je sama kriva, da teh razlogov ni uveljavljala že prej, se ji obnova ne dovoli.
Predlog za obnovo postopka se vloži v tridesetih dneh, in sicer (396. člen ZPP):
1. v primeru iz 1. točke 394. člena tega zakona od dneva, ko je stranka zvedela za ta razlog;
2. v primeru iz 2. in 3. točke 394. člena tega zakona od dneva, ko je bila odločba vročena stranki;
3. v primerih iz 4. točke 394. člena tega zakona, če se je postopka kot tožnik ali kot toženec udeležil nekdo, ki ne more biti stranka v postopku, od dneva, ko je bila temu vročena odločba; če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal pooblaščenec ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom, od dneva, ko je bila odločba vročena stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku oziroma pooblaščencu; če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, pa od dneva, ko je stranka zvedela za ta razlog;
4. v primerih iz 5. do 7. točke 394. člena tega zakona od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, če se kazenski postopek ne more izvesti, pa od dneva, ko je zvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti;
5. v primerih iz 8. in 9. točke 394. člena tega zakona od dneva, ko je stranka mogla uporabiti pravnomočno odločbo, ki je razlog za obnovo postopka;
6. v primeru iz 10. točke 394. člena tega zakona od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila.
Če bi začel teči rok iz prvega odstavka tega člena, preden bi odločba postala pravnomočna, se šteje ta rok od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, sicer pa od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča.
Če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka ne more več predlagati, razen če se zahteva obnova iz razloga, ki je naveden v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona.
Za vložitev predloga za obnovo postopka je predpisan subjektivni rok 30 dni in objektivni rok pet let. Subjektivni rok teče od dneva, ko se je zvedelo za obnovitveni razlog oziroma od dne, ko ga je lahko uveljavljala. Po preteku objektivnega roka se obnove ne dovoli, čeprav je stranka šele po izteku roka zvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog. Subjektivni rok je odvisen od osebnih okoliščin stranke, objektivni rok pa se šteje od dogodka, ki ni odvisen od stranke, tj. od nastopa pravnomočnosti. Tako subjektivni kot objektivni rok sta zakonska roka in zato nepodaljšljiva. Obravnavani člen za vsak primer posebej navaja, od kdaj začne teči subjektivni rok. V predlogu za obnovo postopka mora stranka navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog pravočasen, navesti mora torej dokaze. Pred pravnomočnostjo odločbe predloga za obnovo postopka ni mogoče vložiti.
Predlog za obnovo postopka se poda vselej pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji (397. člen ZPP).
V predlogu je treba zlasti navesti: zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja.
Za predlog za obnovo postopka ne velja samo, da ga je potrebno podati samo pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji, temveč gre tudi za remonstrativno pravno sredstvo, o katerem vedno odloča sodišče, pred katerim je v postopku nastal razlog za obnovo postopka.
Ker gre za posebno izredno pravno sredstvo, mora predlog kot vsaka druga vloga vsebovati podatke, sestavine, ki jih mora imeti vsaka druga vloga. Zakon pa v drugem odstavku tega člena posebej
našteva, kaj mora vsebovati ta predlog. Predvsem mora vsebovati zakoniti razlog obnove, pri čemer ne zadošča zgolj navedba člena zakona, temveč je potrebno navesti konkretne okoliščine, tj. historični dogodek, iz katerega izhaja podanost obnovitvenega razloga. V predlogu je potrebno navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku; navesti je potrebno, kdaj je stranka zvedela za razlog, za kar je potrebno ponuditi tudi dokaze. Predlog mora obsegati zahtevo, naj sodišče dovoli obnovo, tj. da naj se prejšnja sodna odločba razveljavi, stranka pa obenem navede, kako naj sodišče odloči o glavni stvari. Če predlog ne vsebuje teh podatkov, velja kot nepopolna vloga. Prepozen (396. člen), nepopoln (drugi odstavek 397. člena) ali nedovoljen (395. člen) predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka (glej 398. člen ZPP).
Če predsednik senata ne zavrže predloga, vroči izvod predloga nasprotni stranki po določbah 142. člena tega zakona; ta ima pravico v petnajstih dneh nanj odgovoriti. Ko prispe k sodišču odgovor na predlog ali ko poteče rok za odgovor, določi predsednik senata narok za obravnavanje predloga.
Če se zahteva obnova postopka iz razloga, ki je naveden v 10. točki 394. člena tega zakona, lahko predsednik senata združi obravnavanje predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari.
Za obnovitveni postopek se navajajo tri faze:
predhoden postopek, kjer se obravnava abstraktna dopustnost predloga;
razveljavitveni postopek (iudicium rescindens), kjer se obravnava konkretna utemeljenost obnovitvenega predloga;
nadomestitveni postopek, kjer gre za obravnavo o tem, s kakšno novo odločbo naj se nadomesti prejšnja odločba.
Predlog za obnovo postopka je prepozen, če je vložen po preteku subjektivnega oziroma objektivnega roka iz 396. člena ZPP. Predlog je nepopoln, če se iz podatkov predlogu ne da ugotoviti, v kateri zadevi se zahteva obnova postopka ali če ne vsebuje podatkov, navedenih v drugem odstavku 397. člena ZPP ali če ni podpisan. Gre za nekoliko strožje zahteve kot pri drugih pravnih sredstvih. Takšno razliko naj bi opravičevala narava tega pravnega sredstva, saj pri drugih pravnih sredstvih sodišče postopa na podlagi podatkov, ki jih vsebuje spis, predlog za obnovo postopka pa se praviloma nanaša na okoliščine, ki jih spis ne vsebuje in če te okoliščine niso navedene v predlogu, sodišče ne bo moglo postopati po predlogu. Če je predlog nepopoln, je dolžan predsednik senata predhodno pozvati vložnika, da predlog dopolni, in če ga ne, ga zavrže s sklepom. Predlog je nedovoljen, če ga vloži neupravičena oseba ali če ne gre za obnovitveni razlog v smislu 395. člena ZPP. Predlog za obnovo postopka je dvostransko pravno sredstvo in zaradi tega se izvod predloga vroči nasprotni stranki, da se seznani s predlogom in se o njem izjavi. Sodišče določi narok za obravnavo predloga. Na tem naroku se obravnava vprašanje dopustnosti obnove, tj. ali so razlogi, zaradi katerih se zahteva obnova, takšni, da bi, če so resnični, lahko privedli do spremembe odločbe, s katero je postopek pravnomočno končan. Narok za obravnavo predloga je praviloma ločen od obravnave glavne stvari. Združitev obravnavanja o predlogu za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari je dovoljeno samo, če se obnova zahteva iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. To je določeno zaradi ekonomičnosti postopka, da se ista pravdna dejanja ne bi ponavljala dvakrat, pred predsednikom senata in senatom.