Pred sklenitvijo pravnega posla z nepremičnino je priporočljivo na krajevno pristojni geodetski upravi dvigniti kopijo katastrskega načrta, iz katere je razvidna lega posameznih zemljiških parcel z vrisanimi objekti. S primerjavo vrisanih zemljiških parcel in stanja na terenu (v nepremičninskem žargonu: »v naravi«) se zavarujemo, da ne sklenemo pogodbene listine za napačno nepremičnino.
Zemljiški kataster predstavlja stvarno evidenco nepremičnin, v kateri se vpisujejo podatki o nepremičninah, natančneje podatki o legi, obliki, površini, vrsti rabe, katastrskem razredu, katastrskem dohodku, rodovitnosti in proizvodni sposobnosti zemljišča. Nadalje se v zemljiški kataster vpisujejo tudi imetniki stvarnopravnih pravic na zemljiščih in podatki o posebnih režimih uporabe in razpolaganja z zemljišči ter pripadnosti zemljišča statističnim okolišem. Za državljane sta seveda najbolj pomembni prvi dve funkciji zemljiškega katastra, torej podatki o nepremičninah in njihovih lastnikih.
Zemljiški kataster vodi upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, ki deluje v okviru upravne enote. Celotno območje Republike Slovenije je razdeljeno na katastrske občine, ki so hkrati temeljne teritorialne enote zemljiškega katastra. Posamezna katastrska občina pa se nato deli na parcele. Sam kataster se podobno, kot se zemljiška knjiga deli na zemljiškoknjižne vložke, deli na mape. Mapna kopija oz. izpis iz zemljiškega katastra dejansko vsebuje tloris določenih parcel. Iz tega izpisa se vidi oblika parcele, njena velikost, vrsta, uporabe parcele in seveda parcelna številka.
V zemljiškem katastru se zemljišča evidentirajo glede na njihovo dejansko vrsto rabe. Zemljiški kataster pozna naslednje vrste rabe:
– katastrska kultura, če se zemljišča uporabljajo za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo (njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki,
ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, travniki, barjanski travniki, pašniki, gozdovi, trstičja, hmeljišča in gozdne plantaže);
- zemljišča pod gradbenimi objekti;
- zelene površine;
- nerodovitna zemljišča.
Kot nosilci stvarnopravnih pravic na zemljiščih se vpišejo samo imetniki lastninske pravice. Takšen vpis je možen le na podlagi podatkov iz zemljiške knjige ali sklepa sodišča.
Temelj zemljiškega katastra predstavlja operat, ki se je izdelal na podlagi podatkov, dobljenih z zemljiškokatastrsko izmero in s katastrsko klasifikacijo zemljišč. Sedaj je potrebno skrbeti za ažurnost stanja v zemljiškem katastru, kar obsega spremljanje in ugotavljanje sprememb, ki so nastale glede na podatke zemljiškokatastrskega operata. Za vzdrževanje zemljiškega katastra skrbi upravna enota, in sicer na predlog lastnikov (lastniki oziroma uporabniki so dolžni prijaviti pristojnemu občinskemu geodetskemu organu vsako spremembo v vrsti rabe zemljišča in spremembo, ki vpliva na katastrski razred, in sicer v 30-ih dneh od nastale spremembe) ali po uradni dolžnosti (sodišča so dolžna sproti pošiljati upravnemu geodetskemu organu sklepe in druge akte, s katerimi odločajo o spremembi lastnika oziroma uporabnika zemljišča, na podlagi teh sklepov pa mora geodetski organ spremeniti podatke v zemljiškem katastru). Izvedba sprememb v zemljiškokatastrskem operatu glede meje parcele se sme opraviti le na podlagi predhodno izvršene parcele zemljišča. Parcelacija pa poteka v mejnem ugotovitvenem postopku, opravlja pa jo upravni geodetski organ ali pooblaščena geodetska organizacija.
Glede na zgoraj opisano ureditev je torej očitno, da stanje v zemljiškem katastru ni vedno popolnoma usklajeno z dejanskim stanjem v naravi. Katastrska meja nikakor ni tista meja, ki je edino veljavna. V sporih glede meje stranke velikokrat zahtevajo ureditev meje v naravi tako, kot je označena v zemljiškem katastru. Mapna meja dejansko predstavlja samo parcelne in mejne situacije, ki so bile zarisane takrat, ko je bila mapa izdelana. Mape pa so veliko primerih zelo stare. Teren se zato pogosto ne ujema z mapnim zarisom. Veliko pametneje je tako v primeru mejnega spora sprožiti mejni ugotovitveni postopek. Zakon sicer določa, da se mora za vsako katastrsko občino najmanj vsakih 15 let enkrat opraviti primerjava stanja v zemljiškokatastrskem operatu s stanjem v naravi glede na vrsto rabe zemljišč in ugotovljene spremembe izvesti v zemljiškokatastrski operat, vendar to vedno ne zagotavlja dejanskega ažurnega stanja glede mej.