Zemljiška knjiga daje podatke o pravnih razmerjih, ki zadevajo določene nepremičnine, tako o lastninski pravici, kakor tudi o drugih stvarnih pravicah.
Zemljiški kataster daje podatke o dejanskih razmerah zemljišča (lega, mera in podobno), zemljiška knjiga pa evidentira pravna razmerja.
Zemljiškoknjižna načela so:
- vpisno načelo;
- načelo zakonitosti;
- načelo zaupanja v zemljiškoknjižne vpise pravic;
- načelo javnosti glavne knjige;
- načelo obveznosti vpisa, ki velja za vpis stvarnih pravic in pravnih dejstev.
Da se lahko knjižijo pravna razmerja glede zemljišč, je treba vpisati tudi zemljišče. V zemljiško knjigo se tedaj vpisujejo zemljišča in pravna razmerja, ki zadevajo zemljišča. Tako kot je parcela enota za zemljiški kataster, ima tudi zemljiška knjiga svojo enoto, ki se imenuje zemljiškoknjižno telo. Zemljiškoknjižno telo vsebuje eno, navadno pa več katastrskih parcel. Če gre za več parcel je potrebno:
- da ležijo v isti katastrski občini;
- da pripadajo istemu lastniku;
- da so enako obremenjene.
Zemljiškoknjižno telo bo praviloma hkrati tudi zemljiškoknjižni vložek, to je vpisano v zemljiški knjigi pod posebno številko, številko vložka. Če obsega en vložek izjemoma več zemljiškoknjižnih teles, je predmet razpolaganja, odsvojitve ali obremenitve vedno le posamezno zemljiškoknjižno telo, ki se označi v ta namen s posebnimi rednimi številkami.
V zemljiški knjigi se ne evidentirajo vsa pravna razmerja, ki obstajajo glede zemljišč, ki so vpisana v zemljiški knjigi, marveč le določena pravna razmerja, določene pravice. Pravice, ki se vpisujejo v zemljiške knjige, se imenujejo knjižne pravice. Načeloma se v zemljiško knjigo vpisujejo le stvarne pravice, poleg njih pa še nekatere pravice obligacijskega značaja, katerim se pod določenimi pogoji priznava absolutni učinek, učinek zoper vsakogar. Taka pravica je npr. predkupna pravica. Ta pravica je obligacijska pravica, če pa se tiče nepremičnine, se lahko z vpisom v zemljiško knjigo spremeni v absolutno pravico. Podobno se lahko odkupni pravici, če se tiče nepremičnine, z vpisom v zemljiško knjigo da tudi učinek proti tretjim osebam.
V zemljiško knjigo se lahko vpiše tudi najemna ali zakupna pravica. Razen pravic, ki so knjižne pravice, se v zemljiško knjigo vpisujejo tudi določena pravna dejstva.
Zemljiško knjigo sestavljajo:
- glavna knjiga;
- zbirka listin.
Glavna knjiga se vodi ločeno za posamezne katastrske občine, če gre za večje mestne katastrske občine, pa lahko tudi za posamezne dele te katastrske občine. V glavno knjigo, ki lahko sestoji iz ene ali več knjig, so vpisana zemljišča, ki ležijo v katastrski občini in pravice ter pravna dejstva, ki se tičejo teh zemljišč. V glavni knjigi so vpisana zemljišča razporejena po zemljiškoknjižnih vložkih (“sistem realnih folijev”), ne pa po lastnikih (“sistem personalnih folijev”).
Vsak zemljiškoknjižni vložek ima:
- popisni list, A list;
- lastninski list, B list;
- bremenski list, C list.
Vložki so razdeljeni na posamezne liste zaradi preglednosti zemljiške knjige (načelo preglednosti zemljiške knjige).
Popisni, posestni oziroma A list je določen za vpisovanje sestavnih delov zemljiškoknjižnega telesa, to je posameznih parcel, ter sprememb, ki zadevajo te sestavne dele zemljiškoknjižnega telesa, kot so odpisi, pripisi parcel, delitev parcel, označbe o spremembi kulture itd. V popisnem listu se poočitijo (vpišejo zaradi evidence) tudi stvarne pravice, ki so združene z lastninsko pravico zemljiškoknjižnega telesa, ali posameznega njegovega dela, npr. pravica služnosti pri gospodujočem zemljišču. V posestnem listu se poočitijo tudi take omejitve, bremena in obveznosti, ki obstajajo po posebnih predpisih že brez vpisa, če je vpis izrečno določen.
Lastninski oziroma B list je določen za vpis lastninske pravice (lastninske pravice, solastninskih deležev). V ta list se vpišejo tudi omejitve poslovne sposobnosti ali omejitve sposobnosti razpolaganja z zemljiškoknjižnim telesom, ali delom zemljiškoknjižnega telesa, ki se tičejo le vpisanega lastnika, omejitve, katerim je lastnik ad personam podvržen pri razpolaganju z zemljiščem (subjektivne omejitve).
Bremenski ali C list je določen za vpis stvarnih pravic, ki obremenjujejo zemljišče, npr. služnosti, hipoteke, pa tudi pravice, ki bi bile pridobljene na teh pravicah, npr. nadzastavne pravice. V ta list se vpisujejo tudi tiste obligacijske pravice, ki so knjižne pravice. Tu se vpisujejo dalje omejitve v razpolaganju z zemljiškoknjižnim telesom, ali delom zemljiškoknjižnega telesa, ki se tičejo vsakega lastnika (objektivne omejitve), ter vse prepovedi obremenitve in odsvojitve.
Vpisi se izvršijo v glavno knjigo. V glavno knjigo je treba vpisati bistveno vsebino, če pa se ta vsebina ne da kratko izraziti, se pri vpisu v glavni knjigi lahko sklicuje na natančno označena mesta v listinah, ki so podlaga vpisu. Tedaj se šteje, kot da so ta mesta vpisana v glavni knjigi.
Zbirka listin je sestavljena iz izvirnikov ali prepisov listin na podlagi katerih se je izvršil vpis v glavni knjigi. Zbirka listin se vodi skupno za vse glavne knjige enega sodišča. Samo vpis v glavni knjigi ima konstitutivni, materialnopravni učinek. Vsebina listine je pomembna le toliko, kolikor se vpis v glavni knjigi posebej nanjo sklicuje oziroma kolikor vsebina listine ne nasprotuje vpisu v glavni knjigi, marveč ga samo v podrobnostih dopolnjuje. Pri zemljiški knjigi je tudi zemljiškoknjižna mapa, to je zbirka katastrskih načrtov, in sicer kopij katastrskih načrtov za vsako katastrsko občino, za katero vodi to sodišče glavno knjigo. Zemljiškoknjižna mapa daje samo orientacijo o legi in obliki zemljišč, je pomožno sredstvo, ki naj omogoči, da se lahko najdejo potrebni podatki v zemljiški knjigi. Narisi nimajo v materialnopravnem pogledu nobenega pomena, nobenega konstitutivnega učinka. Mapa tudi nima nobene samostojne ali formalne dokazne moči. Drugi pripomočki za zemljiško knjigo so razni seznami in registri, posebno abecedni seznam lastnikov in drugih upravičencev, za katere je izvršen kak vpis (zastavnih upnikov, služnostnih upravičencev itd.), seznam vseh v posameznih katastrskih občinah ležečih parcel, seznam zemljišč, ležečih v katastrski občini, ki niso vpisana v zemljiški knjigi. Te pomožne knjige imajo namen olajšati evidenco in iskanje v glavni knjigi.
Zemljiška knjiga je javna, vsak lahko pregleda zemljiško knjigo in navedena pomožna sredstva, si lahko izpisuje podatke in zahteva uradni izpisek (“formalno publicitetno načelo”).
Splošno pravilo je, da se sme v zemljiško knjigo vpisati samo to, kar je predpisano, da se vpiše. Drugi vpisi niso dovoljeni.
Razlikujemo tri vrste vpisov v zemljiško knjigo:
– vknjižba ali intabulacija; to so vpisi, katerih posledica je brezpogojna pridobitev, prenos, omejitev ali prenehanje knjižnih pravic. Vpisi, ki imajo za posledico pridobitev, prenos, omejitev knjižnih pravic, so vknjižbe ali intabulacije (v ožjem smislu), vpisi, ki imajo za posledico prenehanje knjižnih pravic, so izbrisi ali ekstabulacije.
– predznamba ali prenotacija; to so vpisi, ki imajo za posledico pridobitev, prenos, omejitev ali prenehanje knjižnih pravic le ob pogoju, da se naknadno opravičijo.
– zaznamba ali adnotacija; to so vpisi, ki se ne tičejo pridobitve, prenosa, omejitve ali prenehanja knjižnih pravic, ampak imajo drug posebej določen namen in posledice.
Vknjižbe in predznambe zadevajo knjižne pravice, ki morajo biti po svojem temelju nedvomno izkazane, zato se vknjižba in predznamba dovoli le na podlagi listin, ki se imenujejo “tabularne” ali “zemljiškoknjižne listine”. Zaznamba se tiče pravno relevantnega dejstva, ki je lahko evidentno in se dovoli tudi brez listine (npr. zaznamba vložene pritožbe zoper zemljiškoknjižni sklep), ali pa mora biti dejstvo, ki naj se vpiše (npr. mladoletnost, postavitev pod skrbništvo), dokazano, potrebna je neka dokazna listina.
Zemljiškoknjižne listine morajo ustrezati določenim pogojem. Če gre za pridobitev ali spremembo stvarne pravice, mora listina obsegati veljaven pravni naslov, to je kavzalni pravni posel “kavzo” (npr. kup, menjava, daritev). V listini morajo biti natančno navedene osebe, ki so sklenile pravni posel, naveden mora biti tudi kraj in čas sestave listine. Če je za veljavnost pravnega posla potrebna določena oblika, mora listina imeti predpisane obličnosti. Listina ne sme biti popravljena, črtana ali kako drugače že po izgledu sumljiva.