V času izvajanja pogodbe lahko pride med pogodbenimi strankami do nesoglasja o pomenu pogodbenih klavzul, oziroma o vsebini pogodbe. Stranke lahko nesoglasje presežejo z naknadnim sporazumom.
Če sporazuma ni mogoče doseči, se stranke obrnejo na sodišče, arbitražo ali na s pogodbo določeni tretji osebi. Razlagati pogodbo pomeni raziskovati njen smisel in namen s ciljem ugotovitve pravega oziroma pravno obveznega pomena posameznih pogodbenih klavzul. Skladno z načelom pacta servanda sunt je razlaga namenjena izpolnitvi pogodbe, oziroma pravilni uporabi prava, ker se s tem določi pravno obvezno vsebino pogodbe.
Predmet razlage so veljavno sklenjene pogodbe, ki povzročajo nesoglasje med strankami o njenem pomenu ali pomenu posameznih določb. Če bi pogodbene stranke vedno jasno, precizno in popolno izražale svojo voljo, ne bi bilo potrebe po razlaganju pogodb. Ker je skladnost volje pogodbenih strank pogoj za nastanek pogodbe, in s tem tudi predmet razlage, se kot neposreden predmet razlage pojavljajo vse manifestacije skladnosti izjav. Neposreden predmet je razlaganje izražene volje pogodbenih strank, ki je določena v pogodbi. Nameni in motivi niso predmet razlage, pač pa se v načelu jemljejo v poštev pri razlagi, ker se preko njiju bolje razume, kar je izraženo v pogodbi. Poseben problem nastane, kadar pride pri razlagi do primera neskladja med dejansko (notranjo) voljo in izjavljeno. Pride do vprašanja, katera volja je relevantna – notranja ali izjavljena. Po teoriji volje je pomembna dejanska volja pogodbenih strank. Večina zastopa teorijo izjave – temeljni predmet razlage je izražena volja pogodbenikov, precizira se smisel uporabljenih besed po nekem objektivnem kriteriju. Morebitne mentalne rezerve niso predmet razlage, vendar niso brez pomena pri razlagi, lahko osvetlijo pomen izjavljene volje.