S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.
Poroštvo je obveznost, po kateri je zavezanec, porok, dolžan izpolniti obveznost dolžnika, če je ta ne izpolni sam. Gre za starejši pravni institut, ki je bil poznan že v sumerskem in akadskem pravu. V rimskem pravu se je poroštvo razvilo iz “sponsio” in “fideiussio” in iz “mandatum pecuniae creditae”, in se je prvotno naslanjalo na sorodstvene vezi.
Poroštvo spada v vrsto osebnih oziroma personalnih zavarovanj v pravnem prometu, to je takšnih zavarovanj, pri katerih tretja oseba (porok) odgovarja upniku s celotnim svojim premoženjem v primeru, če dolžnik iz temeljnega posla ne izpolni ali ne izpolni tako, kot je treba, veljavne in zapadle obveznosti. Z dajanjem poroštvene izjave porok pravzaprav pristopa (“intercedira”) k že obstoječemu dolgu glavnega dolžnika, pri čemer glavni dolžnik še naprej ostaja zavezan izpolniti tisto, kar se je zavezal s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom. Poroštvo se kumulira z obveznostjo glavnega dolžnika, s tem pa se povečuje število subjektov na dolžniški strani, kar vodi do boljšega zavarovanja upnika. Za razliko od poroštva je pri zastavi upnik pooblaščen, da svojo terjatev poplača iz zastavljene stvari pred ostalimi upniki, če mu terjatev ni v roku plačana, ne glede na to, kje se nahaja zastavljena stvar. Stvarnopravna zavarovanja terjatev nudijo upniku večjo varnost v smislu plačila neporavnane obveznosti, kot pa poroštvo kot osebno zavarovanje. Lahko pa so stvarna zavarovanja (npr. ročna zastava, hipoteka) nezadostna, da se z njihovo prodajo poplača upnik v celoti svoje terjatve.