blogger web statistics
Pogodba v korist tretjega

Pogodba v korist tretjega

V določenih primerih ima pogodba pravne učinke tudi za osebe, ki niso stranke v pogodbi (tisti, ki jamči in zastavni dolžnik). Praviloma pogodba nima pravnih učinkov napram tretjim osebam, za njih je res inter alios acto. Vsebino pogodbe tvorijo relativno subjektivne pravice in obveznosti z učinkom inter partes. To pravilo je bilo v začetku brez izjem. Kasneje se je uveljavila možnost, da je upnik določil dolžniku, da izpolni obveznost napram tretjemu. Naslednji primer je nastal, ko je lahko tretji, ki ni bil sopogodbenik, zahteval izpolnitev pogodbe v njegovo korist – pogodba v korist tretjega (npr. pogodba o zavarovanju življenja v korist tretjega). Pogodba v korist tretjega se pojavlja kot pogodba, v kateri mora dolžnik na zahtevo upnika izpolniti pogodbo napram tretjemu, ter pogodba, v kateri sta se upnik in dolžnik dogovorila, da naj se pogodba izpolni na zahtevo tretjega v njegovo korist. Pogodbena stranka, ki se obvezuje, da bo pogodbo izpolnila v korist tretjega, se imenuje promitent. Druga pogodbena stranka je promisar ali stipulant, tretja oseba je koristnik ali beneficijar. Koristnik je opredeljen kot tretji. Koristnik je lahko fizična ali pravna oseba. Koristnikov je lahko več, na kar kažejo določbe o pogodbi za zavarovanje življenja v korist tretjega (npr. zakoniti dediči). Tretja oseba pridobi lastno in neposredno pravico napram dolžniku, če ni kaj drugega dogovorjenega ali ne izhaja kaj drugega iz okoliščin posla. Izpolnitev lahko zahteva tudi promisar, temelj za zahtevek je v pogodbi, sklenjeni s promitentom, kjer je bila dogovorjena dajatev v korist tretjega. Promisarjev zahtevek je seveda le v korist tretjega. Pogodba v korist tretjega oblikuje razmerje med promitentom in promisarjem, promitentom in koristnikom ter promisarjem in koristnikom. Ta razmerja zakon ne regulira s pravili o splošnih učinkih pogodbe. Odnosi med promitentom in promisarjem so regulirani z določbami, ki regulirajo temeljno pogodbo, s katero sta promitent in promisar dala učinek napram tretjemu. Zakon pa je uredil razmerje med promitentom in koristnikom. To je razmerje, ki se nanaša na možnost uveljavljanja ugovorov promitenta proti koristniku. Običajno lahko pogodbena stranka uveljavlja ugovore napram drugi stranki, praviloma pa ne morejo biti dani ugovori napram tretji osebi (res inter alios acta). Pri pogodbi v korist tretjega promitent ne izpolnjuje svojo obveznost napram promisarju, pač pa koristniku. Zakon daje možnost dajanja ugovora napram koristniku, čeprav je tretja oseba glede na pogodbo, vendar ne gre za običajno tretjo osebo, temveč osebo, ki ji je dolžnik obvezna izpolniti neko obveznost. Promitent lahko uveljavi napram koristniku le tiste ugovore, ki imajo temelj v pogodbi v korist tretjega. Ugovore, ki bi jih lahko dal promitent napram promisarju kot drugi pogodbeni stranki, ki imajo temelj v nekem drugem razmerju, ne more uveljavljati napram koristniku, ker bi to bilo zanj breme, ki ga ni dolžan trpeti.

Pogodbena obveznost v korist tretjega je praviloma določena za življenja, kar pomeni, da mora promitent izpolniti obveznost med živimi (inter vivos). Dana je možnost, da se pogodba izpolni po smrti promisarja, torej se izvede v primeru smrti (mortis causa). Promisar lahko dajanje koristi prekliče vse do svoje smrti. Od tega pravila lahko odstopimo v dveh primerih: kadar je drugače dogovorjeno in kadar izhaja drugače iz okoliščin. Tako izjavo lahko da promisar z učinkom za časa njegovega življenja (inter vivos) ali z izjavo, ki učinkuje po njegovi smrti (mortis causa).

Kategorija : Ostalo Tagi : , , , ,

Komentarji

No comments yet.


Leave a comment

(required)

(required)