Materialno pravo pozna pravna razmerja, katerih udeleženci imajo pravico, da z enostransko izjavo poslovne volje povzročijo spremembo obstoječega pravnega stanja. Te pravice se imenujejo oblikovalne pravice.
Delijo se na dve skupini:
- tiste, ki se izvršujejo izven pravde;
- in na takšne, ki se lahko izvršujejo le v pravdi.
Praviloma se le oblikovalne pravice izvršujejo izven pravde z enostransko izjavo volje, le izjemoma pa izvajanje oblikovalne pravice ni dovoljeno samemu subjektu pravice, marveč je oblikovanje prenešeno na sodišče zato, ker stoji to pravno razmerje pod posebnim varstvom zakona.
Oblikovalna pravica ni zahtevek na dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Tiste oblikovalne pravice, ki jih sme stranka izvrševati le preko sodišča, izvršuje stranka tako, da vloži tožbo, v kateri navede dejstva, iz katerih izvira njena pravica na oblikovanje. Oblikovalna tožba je dovoljena le tam, kjer jo predvideva materialno pravo. Če sodišče ugotovi, da je oblikovalna pravica utemeljena, izreče v sodbi preoblikovanje. Nov pravni položaj ustvari sodba, ne pa strankina izjava.
Z oblikovalno tožbo stranka ne zahteva, da bi se obstoječi pravni položaj ugotovil avtoritativno in dokončno, ampak zahteva le oblikovanje tega razmerja. Oblikovalna pravica je civilnopravna (rodbinska) pravica, ne pa publicistična, na državo naperjena javna pravica. Oblikovalna sodba ne ugotavlja že obstoječega pravnega razmerja, ampak ga ali na novo ustanavlja, kar je redkeje, ali pa ga spreminja oziroma odreja njegovo prenehanje. Zato se ta tožba tudi imenuje konstitutivna ali kreativna tožba. V dajatveni sodbi pa ugotavlja sodišče pravno posledico, ki je nastala pred pravdo in izven pravde. Prav tako ugotavlja sodišče v ugotovitveni sodbi pravico ali pravno razmerje, ki je obstojalo pred pravdo in izven pravde.
Tožbeni predlog se glasi: “Tožnik predlaga, da se razsodi: zakonska zveza med tožnico in tožencem, ki sta jo sklenila _______ se razveže. …”
Tožbeni predlog obsega zahtevek, da sodišče s sodbo odredi razvezo. Tudi v tej tožbi tožnik zatrjuje, da ima pravico zahtevati razvezo in navaja za to vsa potrebna pravotvorna dejstva, toda sodišče ne sodi o tem, da ima tožnik pravico zahtevati razvezo. V sodbenem izreku se ne ugotavlja pravica na razvezo. Takšna deklaracija še ni razveza. Sodba mora šele odrediti razvezo samo. V izreku je eksekutivni element.
Najpomembnejše oblikovalne tožbe izvirajo iz rodbinskega prava:
- tožba za razvezo;
- tožba za razveljavljanje zakonske zveze;
- tožba za izpodbijanje zakonskega rojstva itd.
Razlog sodnega oblikovanja teh statusnih razmerij je v javnem interesu, ker mora vladati zanesljivost v teh odnosih – z oblikovalnimi tožbami se zahteva oblikovanje za naprej (“pro futuro”), deloma pa tudi za nazaj (“pro praeterito”). Med oblikovalne tožbe spadajo tudi procesne tožbe, kot so opozicijska, impugnacijska, izločitvena tožba. Odločba sodišča v obnovitvenem postopku, s katero se dovoljuje obnova (“iudicium rescindens”) je konstitutivnega značaja.
Oblikovanje nastopi s pravnomočnostjo sodbe. Izvršba ni potrebna. Novi pravni položaj je s sodbo formiran, ne pa ugotovljen – sodba uresničuje materialnopravno pravico na oblikovanje. Oblikovalna sodba ima absolutni učinek, učinkuje za vse in proti vsem. Če pa se s sodbo tožbeni zahtevek oblikovalne tožbe zavrne, je to ugotovitvena sodba in učinkuje le med strankama (“inter partes”).