Obligacijsko razmerje je pravno razmerje najmanj dveh oseb, od katerih je ena dolžnik, druga pa upnik. Dolžniško razmerje je skupnost pravnih razmerij med upnikom in dolžnikom in je vir posameznih pravic, kot je storitvena dolžnost, določena ravnanja, kar pogosto poimenujemo tudi kot konstantna okvirna razmerja, kompleksno enotnost, finalni proces ipd. Obligacijsko razmerje je relativno, velja le med upnikom in dolžnikom, razlikuje se od absolutnih pravic, kot so stvarne pravice. Obligacijska razmerja nastajajo na določenem področju socialnega življenja, ki ga predstavlja pravni promet (promet z dobrinami, gospodarski promet). Obligacijsko razmerje obvezuje k izpolnitvi obveznosti na področju storitev stvari (prodaja, menjava, darilo), časovno omejeno prepustitev stvari (najem, zakup, posojilo), doprinos delovnih storitev v najširšem pomenu (delovna, storitvena, potovalna), zavarovalne storitve (poroštvo, garancija, sodolžništvo). Obligacijsko razmerje je pretežno značilno po pogodbeni svobodi. Temelj za nastanek obveznosti je sklenitev pogodbe. Dolžniško razmerje nastane tudi z enostranskim, praviloma protipravnim ravnanjem, določenim z zakonom (nedovoljena ravnanja). Če se presežejo možnosti svobodnega ravnanja (npr. v nasprotju z ustavo) gre za zlorabo pravic in nastane dolžniško razmerje zaradi oškodovanja nasprotne stranke.