Neveljavnost pogodb

Neveljavnost pogodb je abstrakten izraz, ki zajema konkretne oblike neveljavnosti, kot sta ničnost in izpodbojnost ali absolutna in relativna ničnost. Zakon ne govori o neveljavnosti pogodbe, temveč konkretno navaja ničnost ali izpodbojnost. Določbe o ničnosti in izpodbojnosti regulirajo pogodbeno materijo, ki ima določene pomanjkljivosti. Ničnost in izpodbojnost sta civilnopravni sankciji za posle z določenimi pomanjkljivostmi. Teorija neveljavnosti pogodb izvira že iz rimskega prava (nullum negotium, nulla obligatio), mišljene so pogodbe stricti juris, pri katerih niso izpolnjene formalnosti, ki jih je zakon zahteval ali jim je manjkal predmet, ali je bila pogodbena stranka v zamudi. V teh primerih do pogodbe sploh ni prišlo, vendar rimsko pravo ni razlikovalo ničnosti ali izpodbojnosti, pogodba je obstojala ali ni, tertium non datur. Kasneje so se začeli uveljavljati novi pravni instituti, s čemer je dano ljudem varstvo, npr. tistim, ki so sklenili pogodbo zaradi strahu ali prevare (dolus malus). Do izločanja neobstoječih poslov je prišlo kasneje (acte inexistant) s komentatorji francoskega civilnega kodeksa.

Sedanji pravni sistemi v glavnem sprejemajo bipartitno delitev neveljavnih pravnih poslov na nične in izpodbojne, ni pa tolikšne enotnosti glede temeljev za tako delitev. Problem je nastal s pojavom teorije o neobstoječih poslih, ali gre za tripartitno delitev pravnih poslov. Pogodba naj bi bila neobstoječ a, kadar bi ji manjkal nujen element za njen obstoj, element, brez katerega ni mogoče skleniti pogodbe (ni pravno relevantne volje, predmet, kavza, forma ad solemnitatem). Večina teorij in zakonov zavrača uporabo neobstoječih poslov. Nekateri (nemška teorija) ločujejo še nepopolne in nedokončane pravne posle. To so pravni posli katerih učinek ni nastopil, pa lahko nastopi, če se element, ki mu manjka, naknadno doda, ali ko je odpravljena neka motnja, ki ovira uveljavitev posla.

V jugoslovanski pravni literaturi po drugi svetovni vojni je soglasna delitev neveljavnih pravnih poslov na absolutno in relativno nične. Po dokaj osamljenem mnenju naj bi bili neobstoječi tisti posli, ki ne spoštujejo imperativnih norm ali pravil družbene morale ali niso izpolnjeni bistveni pogoji za nastanek pogodbe (pomanjkanje soglasja volje; zmota o naravi ali predmetu; izjava osebe, ki je nesposobna za sklepanje pogodbe; pomanjkanje predmeta ali kavze; pomanjkanje zahtevane oblike). Absolutno nični naj bi bili posli, ko niso izpolnjeni bistveni pogoji za sklenitev pogodbe, ali pa je obstoj pogodbe prepovedan po veljavnem pravu ali po moralnih pojmovanjih okolja. Prof. Gams je
poudarjal kot kriterij neobstoječnosti in absolutne ničnosti v tem, ali imamo zunanji izgled pravnega posla ali ne. Mnogi temu ugovarjajo, ker se iste sankcije pojavljajo po pojmovanju absolutne in relativne ničnosti.

Z določitvijo ničnosti in izpodbojnosti so določeni kriteriji za varnost v pravnem prometu. Kriterij za en ali drug institut je predvsem v interesih (splošni in zasebni). Če prevladuje splošen interes (varnost v pravnem prometu), gre praviloma za ničnost, sicer pa za izpodbojnost. Nična je pogodba od samega začetka, in nikoli ne more postati veljavna (Quod ab initio viciosum est non potest tractu temporis convalescere). Ničnost nastopi po samem zakonu, neodvisno od volje pogodbenikov. Zato se na ničnost poleg pogodbenikov lahko sklicuje vsaka (tretja) oseba. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodba ima deklarativni, in ne konstitutivni pomen, saj sodišče le ugotavlja, da pogodba od samega začetka ni veljavna. Zato je sankcija ničnosti v tem, da se mora vzpostaviti prejšnje stanje, vsakdo mora vrniti, kar je prejel iz ničnega posla. Izpodbojne pogodbe imajo neko pomanjkljivost, ki jo je praviloma mogoče sanirati. Stranke izpodbojno določbo nadomestijo s pravno sprejemljivo. Torej ne prihaja v poštev pravilo, ki se uveljavi z ničnimi pogodbami: Quod nullum est, nullum producit effectum. Če stranke ne spremenijo protipravne določbe je ugotovitev sodišča retroaktivna, sankcija bo delovala ex tunc, pogodba je neveljavna od samega začetka. Do nedavnega je veljalo stališče, da nična in izpodbojna pogodba ne moreta imeti pravnih posledic, da je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, kar velja tudi za pogodbe, ki so že izvršene.

V sodobni pravni literaturi se pojavlja stališče, da pravilo ÈQuod nullum est…Ç ni mogoče sprejemati v absolutnem pomenu, rigorozno, da obstoje pravna dejstva, ki presegajo zagroženo sankcijo, kot na primer pri sukcesivnih pogodbah; ko so prestacije že izvršene; pri pogodbah v katerih so bili vključeni mladoletniki, ker so ti dolžni, da vrnejo le tisto, kar jim je bilo koristno; kadar so tretje osebe pridobile neko pravico, zanašajoč se na načelo vestnosti in poštenja; kadar je pogodba nedopustna zaradi kršitve moralnih norm skupnosti in vračanju nasprotuje pravilo nemo auditur turpitudinem allegans itd. Kadar volja pogodbenih strank ne more uresničiti pravnih dejstev v dogovorjeni obliki, lahko pa je izražena volja pravno relevantna, če povzroči učinke v drugi pravni obliki, če to ustreza cilju, ki so si ga stranke postavile. V tem primeru gre za konverzijo, sprememba ničnega pravnega posla v drugi, če so izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost. Odstopanje od pravila absolutne ničnosti, da se v tem primeru izpelje obojestranska restitucija tistega, kar so stranke prejele, predvidevajo pravne ureditve v primeru, da je izpolnjena pogodba nična zaradi nedovoljene ali nemoralne vsebine.

Postavilo se je vprašanje, ali je možno dopustiti, da stranka, sklicujoč se na lasten nedovoljen oziroma nemoralen postopek, zahteva vrnitev tistega kar je dala. Tu se teorija sklicuje na stara pravila: nemo auditur propriam turpitudinem allegans. V primeru razveljavitve izpodbojne pogodbe, ki je v celoti ali deloma izpolnjena, se postavlja vprašanje, ali mora biti realizirana obojestranska restitucija, kakor to v načelu zahteva zakon. To vprašanje se zastavlja v primeru razveljavitve pogodbe zaradi omejene poslovne sposobnosti enega pogodbenika v takem primeru je sopogodbenik take osebe dolžan vrniti vse, kar je na temelju razveljavljene pogodbe prejel, nazaj pa lahko zahtev samo tisti del izpolnitve, ki se nahaja v premoženju delno poslovno sposobnega, ali kar je bilo uporabljeno v njegovo korist, ter tistega, kar je bilo namenoma uničeno ali odtujeno. Če je bila pogodba sklenjena v zmoti, zaradi grožnje ali prisile, določajo pravni sistemi, da bodo pogodbene stranke v primeru razveljavitve morale vrniti druga drugi vse, kar sta iz tega naslova prejeli. Poseben primer je pri oderuških (zelenaških) pogodbah, ki so najpogosteje absolutno nične. Zaščita oškodovane osebe lahko dopušča njen zahtevek, da se njegova obveznost zreducira na pravičen znesek – gre za izjemno obliko konvalidacije.

Naš zakon je uveljavil absolutno in relativno ničnost. Razlika med obema je predvsem v naslednjem: na ničnost se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, sodišče na njo pazi po uradni dolžnosti; na izpodbojnost se lahko sklicuje le pogodbenik, v čigar interesu je izpodbojnost; nična pogodba ne more biti konvalidirana, izpodbojen pravni posel lahko konvalidira oseba, ki se lahko sklicuje na izpodbojnost in zahteva razveljavitev pogodbe; pravica sklicevanja na ničnost ne zastara, izpodbojnost se mora uveljavljati v roku, določenem v zakonu. Temelj delitve je v interesih, ki se varujejo.

One Reply to “Neveljavnost pogodb”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.