Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja (izročilna pogodba) je obligacijska pogodba o razpolaganju s premoženjem med živimi, spada pa med dednopravne pogodbe.
Njen namen je v ureditvi dednopravnih razmerij izročitelja in njegovih potomcev že za časa izročiteljevega življenja. Načeloma ima izročilna pogodba naravo neodplačne obogatitve, ker je enostransko obligatorno vezan le izročitelj, razen v primerih (člen 551 OZ), ko si izročitelj zase ali za koga drugega izgovori še kakšne druge pravice.
Sopogodbeniki izročilne pogodbe so lahko samo osebe, ki bi lahko po njem dedovale kot dediči prvega dednega reda: prednikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci. Izročitelj lahko pri izročitvi in razdelitvi upošteva tudi svojega zakonca. Tem osebam lahko prednik po pogodbi izroči in razdeli samo premoženje ali del premoženja, ki ga ima v času sklenitve pogodbe, ne pa tudi premoženje, ki ga bo imel ob smrti.
Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, s to pogodbo pa se morajo strinjati vsi potomci, oz. vse osebe, ki bi v primeru smrti prišle v poštev za dedovanje kot zakoniti dediči (potomci ali zakonec). Prednik lahko v tej pogodbi razpolaga z vsem premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe, ali pa samo z njegovim delom. Izročitev in razdelitev premoženja za življenja predstavlja za osebe, ki jim je bilo premoženje izročeno in razdeljeno vnaprejšnje dedovanje pred smrtjo zapustnika s posledico, da te osebe nimajo po smrti zapustnika nobenih dednopravnih zahtevkov glede premoženja, ki jim je bilo izročeno. S pogodbo se vnaprej izročijo premoženjska razmerja, ki bi se sicer urejala po prednikovi smrti, s tistimi osebami, ki bi, če pogodbe ne bi bilo, dedovale po predniku. To je tudi glavna razlika z darilno pogodbo, saj je v določenih primerih mogoče zahtevati vračilo daril ob dedovanju (če je prikrajšan nujni delež dediča).