Brezplačna pravna pomoč

Pravica do brezplačne pravne pomoči se izpeljuje iz pravice do tožbe. Galič navaja, da se že od sredine 19. stoletja razvija učenje o pravici do tožbe (tudi pravovarstveni zahtevek, pravica do sojenja – “Klagerecht”, “Rechtspruchanspruch”, “Justizanspruch”). Ne glede na razlike med številnimi teorijami je njihova skupna ugotovitev, da iz pravice do tožbe izhaja, da mora biti vsakomur omogočeno, da svoje zahtevke civilnega prava uveljavlja pred sodišči in da mora sodišče o tožbenem zahtevku tudi odločiti. Ta temeljni institut civilnega procesnega prava ima po Galiču danes tudi mednarodno- in ustavnopravno veljavo, saj gre za eno tistih pravic strank v pravdnem postopku, ki so danes povzdignjene na raven človekovih pravic, zavarovanih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (prvi odstavek 6. člena). Seveda ne velja le formalna zagotovitev pravic, potrebno je, da lahko oseba tudi dejansko uveljavlja sicer formalno priznano pravico. Še danes veljavne zakonske ureditve civilnega pravdnega postopka vsaj v izhodiščih temeljijo na koncepcijah pravdnega postopka še iz 19. stoletja, prav tako se je v tem času začela razvijati tudi teorija o pravici do tožbe. Začetek modernega razvoja opredelitev pravice do sodnega varstva sodi torej v čas, ko je razumevanje človekovih pravic, vsaj v določenih pogledih, temeljilo na bistveno drugačnih poudarkih kot danes. Človekove pravice so bile pojmovane skoraj izključno kot pravice negativnega statusa- kot “naravne” pravice, katerih določitev v ustavi pomeni zgolj priznanje že prej obstoječega stanja, v katerega država ne sme posegati (“laissez faire”). Državi torej niso naložene nobene pozitivne obveznosti, pač pa le obveznost, da se vzdrži posegov v polje posameznikove svobode. Tudi načelo pravne države je temeljilo na enakih izhodiščih- poudarek je bil na formalni skladnosti abstraktnih in konkretnih upravnih aktov z zakonom (pravna država v formalnem smislu; “Gesetzstaat”).

Pravno varstvo v navedenem smislu omogoča v Republiki Sloveniji Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001). Z oblikami brezplačne pravne pomoči se upravičencu omogoča tudi vložitev tožbe in drugih vlog, s katerimi se uveljavljajo pravice.

Upravičenci po tem zakonu so:

  • državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo;
  • tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; te osebe so glede pravice do brezplačne pravne pomoči izenačene z državljani Republike Slovenije.
  • drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo; vzajemnost je podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči.
  • nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene;
  • druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.