blogger web statistics
Pritožba zoper sodbo

Pritožba zoper sodbo

Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kakšen drug rok. V meničnih in čekovnih sporih znaša ta rok osem dni (333. člen Zakona o pravdnem postopku).

Pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.

O pritožbi zoper sodbo odloča sodišče druge stopnje.

Pravna sredstva se tradicionalno delijo na redna in izredna. Redno pravno sredstvo je pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep. Izredno pravno sredstvo je revizija zoper sodbo, zoper sklep, zahteva za varstvo zakonitosti, obnova postopka, v tem poglavju pa je navedena tudi tožba za razveljavitev sodne poravnave. Najpomembnejša razlika med rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi je v tem, da se redna pravna sredstva lahko vložijo proti neprav-nomočnim odločbam, izredna pravna sredstva pa proti pravnomočnim sodnim odločbam. Pritožbo kot redno pravno sredstvo ima značilnosti devolutivnega, suspenzivnega in dvostranskega pravnega sredstva. Pravna sredstva se delijo na devolutivna in nedevolutiv-na (remonstrativna) glede na to, ali odloča o pravnem sredstvu isto sodišče, ki je izdalo napadeno odločbo (iudex a quo), ali pa odloča o pravnem sredstvu drugo, instančno višje sodišče (iudex ad quem). Devolutivnost pritožbe je v tem, da o njej odloča drugostopenjsko sodišča. Pravna sredstva se delijo na suspenzivna in nesuspenzivna glede na to, ali vložitev pravnega sredstva odloži pravnomočnost. Suspenzivnost pritožbe preprečuje nastop pravnomočnosti sodne odločbe. Pravna sredstva se nadalje delijo na enostranska in dvostranska- enostranska so tista, ki jih sodišče rešuje samo na podlagi navedb vložnika pravnega sredstva, ne da bi dalo možnost nasprotniku, da bi se izjavil, dvostranska pa so pravna sredstva, če ima nasprotnik vložnika možnost odgovoriti na navedbe v pravnem sredstvu. Dvostranskost pritožbe pomeni, da ima nasprotnik vlagatelja pritožbe pravico, da se izjavi o navedbah pritožbe pred odločanjem o njej.

Po zakonu je možno pritožbo vložiti zoper vsako prvostopenjsko sodbo. Gre za pravilo, ki velja brez izjeme. Končno gre za ustavno pravico (25. člen Ustave). Prvostopenjske sodbe so lahko popolna sodba, delna sodba, vmesna sodba, dopolnilna sodba, sodba na podlagi pripoznave, zamudna sodba. Zoper vsako od teh sodb je mogoče vložiti pritožbo na drugostopenjsko sodišče. Rok za vložitev pritožbe je zakonski rok, sodišče njegove dolžine ne more spreminjati. Če je sodišče z napačnim pravnim poukom zavedlo vlagatelja pritožbe glede dolžine roka, stranki, ki vloži pritožbo v roku, ki ga je sodišče sicer nepravilno določilo, ne more biti odvzeta pravica do pritožbe.

Po drugem odstavku tega člena v primeru, ko se s pritožbo spod-bija del prvostopenjske sodbe, vložena pritožba preprečuje, da bi sodba postala pravnomočna v tistem delu, v katerem se spodbija s pritožbo. V drugem delu, ki ga pritožba ne spodbija, postane sodba pravnomočna in se lahko izvrši, saj v nespodbijanem delu drugo­stopenjsko sodišče ne more več kontrolirati prvostopenjske sodbe.

Stranka se lahko odpove pritožbi od trenutka, ko je sodba raz-glašena, če se sodba ne razglasi, pa od takrat, ko ji je vročen njen prepis (334. člen ZPP). Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo. Odpoved pritožbi in umik pritožbe se ne moreta preklicati.

Pritožbo lahko vloži samo stranka, ki ji ta pravica po zakonu pripada. Ali bo to pravico izkoristila, zavisi od njene volje; stranka to pravico lahko izkoristi, ali tudi ne. Stranka, ki ji ta pravica pripada, se lahko tej pravici tudi vnaprej odreče. Odpoved pravnemu sredstvu pritožbe je enostranska na sodišče naslovljena izjava upravičene osebe, da ne bo vložila pritožbe, ki ji pripada po zakonu. Gre za odpoved pravici. Takšna izjava učinkuje šele od trenutka, ko je prispela na sodišče. Stranka se lahko tej pravici odpove samo tedaj, ko je bila sodba razglašena. Če pa sodba ni bila razglašena, se lahko tej pravici odpove od trenutka, ko ji je vročen prepis sodbe. Odpoved pravici do pritožbe je v zvezi z izdano sodbo. Prav zaradi tega se stranka lahko odreče pravici do pritožbe šele od trenutka, ko izve za vsebino sodbe. Odpoved pravici do pritožbe pred razglasitvijo sodbe oziroma vročitvijo sodbe nima pravnega učinka. S takšno odpovedjo bi se stranka v resnici odpovedala nečemu, kar v raz-merju do nje sploh še ne obstaja. Pravici se lahko odpove oseba, ki ji pripada pravica do pritožbe. To lahko stori vsaka stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Če gre za sosporništvo, se lahko pravici do pritožbe odpove vsak sospornik s pravnim učinkom samo zase. Če se odpove pravici do pritožbe en od enotnih sospornikov, se bo odločalo o pritožbi drugih enotnih sospornikov; učinkuje namreč le odpoved vseh sospornikov. Tudi intervenient se lahko odpove pravici do pritožbe, kar pa ne vpliva na pravico do pritožbe stranke. Za odpoved pravici do pritožbe ni potrebno soglasje druge stranke. Ne gre za nikakršen postopek ali izdajo formalne odločbe. Če je odpoved dana pred sodiščem, se na zapisniku potrdi dana izjava o odpovedi. Če je odpoved dana s pisno vlogo, se vloga pridruži spisu zadeve. Odpoved se ne more preklicati.

Stranka se lahko odpove pravici do pritožbe šele po razglasitvi sodbe, pa pred vložitvijo pritožbe; stranka pa se lahko odpove pravici do pritožbe po tem, ko je pritožbo že vložila, pa vse dokler drugostopenjsko sodišče ne izda sodbe. V tem naj bi bila bistvena razlika med odpovedjo pravici do pritožbe in umikom pritožbe. Umik pritožbe je možen tudi potem, ko je zadeva že dostavljena drugo-stopenjskemu sodišču; prvostopenjsko sodišče bo v tem primeru obvestilo drugostopenjsko o umiku pritožbe. Če stranka umakne pritožbo, nosi sama stroške, ki jih je imela z vloženo pritožbo. Če je imela nasprotna stranka že stroške (npr. odgovor na pritožbo), povrne te stroške stranka, ki je umaknila pritožbo.

Izjava o odpovedi oziroma umiku pritožbe veže stranko, tako da te izjave ni mogoče preklicati.

Pritožba mora obsegati (335. člen ZPP):

1.  navedbo sodbe, zoper katero se vlaga;

2. izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu;

3. pritožbene razloge;

4. podpis pritožnika.

Pritožba je vloga stranke, s katero predlaga sodišču, da razveljavi ali spremeni sodno odločbo, ker meni, da je izdana na njeno škodo. Kot vloga mora pritožba vsebovati vse, kar se zahteva za vsako drugo vlogo (105. člen ZPP) ter vse, kar zahteva ta člen. Navedba sodbe, zoper katero se vlaga pritožba, je potrebna zaradi tega, da bi odstranili vsakršen dvom glede identifikacije sodbe, ki se spodbija s pritožbo. Ta navedba se lahko opravi na več načinov (npr. navajanje splošnih podatkov za stranke, navedba številke in datuma sodbe ali kakšnih drugih elementov za identifikacijo). Izjava pritožnika, ali spodbija sodbo v celoti ali v določenem delu, naj bi pripomogla k pravilnemu delu sodišča. Če je v pritožbi nave-deno, da se sodba spodbija v določenem delu, lahko prvostopenjsko sodišče ugotovi pravnomočnost v neizpodbijanem delu sodbe. Drugostopenjsko sodišče presodi prvostopenjsko sodbo samo v spodbijanem delu. Če pritožba te izjave ne vsebuje, prvostopenjsko sodišče ne bo pritožnika pozvalo na dopolnitev, temveč bo pritožbo s spisom dostavilo drugostopenjskemu sodišču.

Pritožbeni razlog je konkretni, dejanski, procesnopravni in mate-rialnopravni navedek. Pritožbene navedbe se delijo v tri skupine: bistvena kršitev določb postopka, zmotno in nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in napačna uporaba materialnega prava. Da bi pritožba imela razloge, ni dovolj navesti eno ali vse tri skupine razlogov, temveč je treba navesti konkretne kršitve procesnega ali materialnega prava ali dejstev, iz katerih izhaja napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Če pritožba ne vsebuje razlogov, se dostavi drugostopenjskemu sodišču, brez poziva na dopolnitev.

Podpis vlagatelja pritožbe je potreben, da bi se ugotovilo, ali je pritožbo vložila oseba, ki je za to upravičena. S podpisom pritožbe se preprečuje tudi morebitna zloraba pritožbe. Če v imenu stranke vloži pritožbo njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, je potreb-no, da podpiše pritožbo. Priloži se pooblastilo. Če vložnik pritožbe ne podpiše pritožbe, se zavrže.

Če se po podatkih pritožbe ne more ugotoviti, katera sodba se izpodbija, ali če pritožba ni podpisana (nepopolna pritožba), zahteva sodišče prve stopnje s sklepom, zoper katerega ni pritožbe, naj jo pritožnik v določenem roku dopolni ali popravi (336. člen ZPP).

Če pritožnik v določenem roku ne izpolni te zahteve, sodišče prve stopnje s sklepom zavrže pritožbo kot nepopolno. Če je pritožba vsebinsko še drugače pomanjkljiva, jo sodišče prve stopnje pošlje sodišču druge stopnje, ne da bi zahtevalo od pritožnika, naj jo dopolni oziroma popravi.

Prvostopenjsko sodišče pozove pritožnika, da dopolni ali popravi pritožbo samo v dveh primerih, če na podlagi podatkov iz pritožbe ne more ugotoviti, katera sodba se spodbija in če pritožba ni podpi­sana (t.i. obligatorni minimum vsebine pritožbe).1 Ali se na podlagi podatkov iz pritožbe lahko ugotovi, katera sodba se spodbija in ali je pritožba podpisana oziroma ali gre za nepopolno pritožbo, pre-soja predsednik senata prvostopenjskega sodišča oziroma sodnik posameznik.

Če ugotovi, da gre za nepopolno pritožbo, prvostopenjsko sodišče pritožniku pusti rok za dopolnitev ali popravo pritožbe. Gre za sodni rok, zato ga lahko sodišče spremeni, če obstajajo za to opravičeni razlogi. Vsekakor naj bi ta rok bil krajši od normalnega roka za pritožbo. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim se pritožnika pozove na dopolnitev ali popravo pritožbe, ni dovoljena pritožba. Zoper sklep, s katerim se pritožba zavrže kot nepopol­na, pa je dovoljena posebna pritožba (drugi odstavek tega člena). Če prvostopenjsko sodišče ne zavrže pritožbe kot nepopolne, če za to obstajajo razlogi, napravi to drugostopenjsko sodišče. Zoper sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim se zavrže pritožba kot nepopolna, je dovoljena revizija. Če pritožba ne vsebuje izjave, da se sodba spodbija v celoti ali v določenem delu, če ne vsebuje pritožbenega razloga in če obstajajo druge pomanjkljivosti, se pritožba ne šteje kot nepopolna. V takšnem primeru drugostopenj­sko sodišče ne pozove pritožnika na dopolnitev oziroma popravo pritožbe, temveč pritožbo vroči drugostopenjskemu sodišču, da o njej odloči. Če pritožba nima razlogov, drugostopenjsko sodišče preveri prvostopenjsko sodbo v okviru razlogov, ki jih presoja po uradni dolžnosti.

V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ozi­roma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona (337. člen ZPP). Predsednik senata sodišča prve stopnje po potrebi sam ali na zahtevo sodnika poročevalca sodišča druge stopnje s poizvedbami ali na naroku preveri resničnost pritožnikovih navedb. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.

Glede na uveljavitev t.i. eventualne maksime ima to vpliv tudi na navajanje novih dejstev oziroma predlaganje dokazov v pritožbi (beneficium novorum). Po prvem odstavku tega člena je potrebno izkazati, da jih brez svoje krivde ni bilo mogoče navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286.

člena ZPP. V pritožbi se sicer lahko uveljavljajo ugovori, ne pa ugovor pobotanja (kompenzacije). Ugovor pobotanja je v bistvu nov tožbeni zahtevek toženca, s katerim zavrača terjatev tožnika do višine terjatve, ki jo uveljavlja s pobotom. Ker gre tako rekoč za novo pravdo, se ta ne more začeti pred drugostopenjskim sodiščem.

Sodba se sme izpodbijati (338. člen ZPP):

1.  zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka;

2.  zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;

3.  zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepo­polne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodba na podlagi pripoznave in sodba na podlagi odpovedi se lahko izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi oziroma o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače.

Prvostopenjska sodba se lahko spodbija, če so v postopku izdaje bile napravljene nepravilnosti, tako pri delu kot pri odločanju. Te nepravilnosti, ki se navajajo v pritožbi, se imenujejo pritožbeni raz-logi. Vsi razlogi, ki se lahko navedejo v pritožbi, se delijo v tri sku-pine:

–     bistvene kršitve določb postopka;

–     zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje;

–     napačna uporaba materialnega prava.

Z isto pritožbo se lahko uveljavlja več pritožbenih razlogov. Npr. pri izdaji sodbe je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, istočasno pa je odločalo o zahtevku, ki sploh ne spada v sodno pristojnost. Gre za dva posebna pritožbena razloga, od katerih vsak zase spada v sku-pino bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi se lahko navedejo razlogi samo za eno, dve ali vse vrste kršitev, glede na to, kateri skupini pripadajo nepravilnosti, storjene v postopku izdaje prvostopenjske sodbe. Kdaj gre za absolutne bistvene kršitve postopka, določa naslednji člen. Bistvene kršitve določb postopka so lahko relativne ali absolutne. Na relativne bistvene kršitve pazi drugostopenjsko sodišče samo na pritožbo, na absolutne pa pazi po uradni dolžnosti, razen določenih (npr. stvarna, krajevna pristojnost, glede jezika itd.). Stranka v pritožbi ni dolžna obrazlagati in pravno opredeliti absolutne bistvene kršitve. Drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Stranka v pritožbi ni dolžna navesti pravne norme, ki bi jih bilo prvostopenjsko sodišče dolžno uporabiti ali ki jih je napačno uporabilo, ima pa pravico, da to navede. Če stranka napačno označi pravno normo, ki naj se uporabi, sodišča to ne zavezuje, ampak bo sodišče uporabilo tisto pravno normo, ki jo je treba uporabiti.

Razlogi za pritožbo, ki se vloži zoper zamudno sodbo in sodbo na podlagi pripoznave in odpovedi, se v določeni meri razlikujejo od pritožbe zoper sodbo, ki je izdana v kontradiktornem postopku.

Zamudna sodba in sodba na podlagi pripoznave in odpovedi se lahko spodbijajo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa 318. člen ZPP, pogoje za izdajo sodbe na podlagi pripoznave oziroma odpovedi pa 316. oziroma 317. člen ZPP. Če kateri od teh pogojev ni bil podan pri izdaji teh sodb, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zamudna sodba se lahko izpodbija tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava. Napačna uporaba materialnega prava obstaja, če je sodišče nasprotno materialnemu pravu odločilo, da pripada tožniku pravica, ki jo je uveljavljal s tožbo. Sodbe na podlagi pri­poznave oziroma odpovedi pa ni mogoče spodbijati zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj s pripoznanjem tožbenega zah-tevka preneha obveznost sodišča, da se spusti v vprašanje utemelje-nosti tožbenega zahtevka (toženec lahko namreč pripozna tudi zahtevek, ki sploh ne obstaja oziroma ki še ni zapadel), razen če gre za nedovoljeno razpolaganje. Sodba na podlagi pripoznave ali odpovedi, ki je bilo dano v zmoti, pod vplivom sile ali zvijače, se lahko spodbija s pritožbo.

Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepo-polne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ta sodba ne izda na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, temveč na predpostavki, da toženec pod določenimi pogoji priznava tožbene navedbe. Podobno je pri sodbi na podlagi pripoznave, kjer se s priznanjem tožbenega zahtevka priznajo tudi dejstva, na katerih utemeljuje svoj zahtevek.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (339. člen ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana:

1.     če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi;

2.     če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom predsednika oziroma predstoj-nika sodišča izločen;

3.     če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen);

4.     če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno;

5.     če je sodišče na ugovor stranke, da gre za spor, glede katerega je bil sklenjen arbitražni dogovor, v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je pristojno;

6.     če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena);

7.     če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi;

8.     če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opu-stitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem;

9.     če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek;

10.     če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo;

11.     če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamez­na pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel poo-blastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;

12.     če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava;

13.     če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave;

14.     če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

339. člen ZPP našteva kršitve pravdnega postopka, ki jih zakon kvalificira kot bistvene. Za drugostopenjski postopek je pomembna razmejitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka od tistih, ki so manj pomembna, ki se ne štejejo kot bistvena, saj se lahko sodba spodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

Procesno pravo pozna dve vrsti bistvenih kršitev določb pravd­nega postopka. O prvi vrsti govori prvi odstavek tega člena, o drugi pa drugi odstavek tega člena. Razlika je pomembna za drugosto­penjski postopek. Kršitev določene določbe pravdnega postopka postane bistvena po prvem odstavku tega člena samo, če je neupo-raba ali napačna uporaba določbe vplivala na zakonitost in pravil-nost sodbe. Glede na navedeno je kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku tega člena takšne narave, da je v enem primeru bistvena, v drugem pa ni. Kršitev pravdnega postopka po drugem odstavku tega člena je vedno bistvena, ne glede na to, ali je vpliva­la na pravilnost izdane sodbe. Ker je ta kršitev vedno bistvena, je po svojem značaju absolutna, za razliko od kršitve iz prvega odstavka, ki je relativnega značaja.

Med absolutnimi in relativnimi bistvenimi kršitvami obstaja več razlik. Na (določene) absolutne bistvene kršitve pazi drugostopenj-sko sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko se relativne bistvene kršitve upoštevajo samo, če se na njih sklicuje stranka. Če drugo-stopenjsko sodišče ugotovi absolutno bistveno kršitev , vedno raz-veljavi prvostopenjsko sodbo ali tožbo zavrže, odvisno od vrste kršitve, ne da bi se spuščalo v presojo posledic te kršitve. Če ugoto­vi relativno bistveno kršitev, drugostopenjsko sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo oziroma zavrže tožbo samo, če obstaja dodatni pogoj, da bi to lahko vplivalo na zakonitosti in pravilnost sodbe. Če drugostopenjsko sodišče ugotovi relativno bistveno krši-tev, ugotovi ne le, katera določba pravdnega postopka je bila krše-na, temveč tudi, s čim je ta kršitev onemogočila zakonito in pravil-no sodbo. Poleg absolutnih in relativnih bistvenih kršitev se lahko pojavijo tudi druge manjše kršitve določb postopka. Teh kršitev zakon ne sankcionira, zato se zaradi njih sodbe ne more spodbijati. Relativne bistvene kršitve taksativno ne moremo navesti v zakonu, ker vsaka kršitev neke določbe pravdnega postopka, ki je prepreči-la izdajo pravilne sodbe, tvori to kršitev. Zakon pa našteva absolut-ne bistvene kršitve, vendar ne taksativno.

Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo (340. člen ZPP).

Prvostopenjska sodba se lahko spodbija tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kdaj gre za nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje določa obravnavani člen. V obeh primerih se s pritožbo spodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje pomeni napačen sklep sodišča o obstoju ali neobstoju kakšnega odločilnega dejstva. Dejstvo je zmotno ugotovljeno, ko sodišče sklene, da določeno dejstvo obstaja ali da ne obstaja, čeprav bi bilo treba na podlagi pravilne presoje izvedenih dokazov in drugega procesnega gradiva napraviti drugačen sklep. Če se s pritožbo tako spodbija sklep, s katerim se ugotavlja obstoj ali neobstoj kakšnega odločilne­ga dejstva, se s pritožbo kaže na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Nepopolno ugotovljeno je dejansko stanje tedaj, ko sodišče ne zavzame stališča o obstoju ali o neobstoju kakšnega odločilnega dejstva. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obstaja tudi, če sodišče ni upoštevalo vseh dokazov, ne glede na to, ali jih je izved-lo na naroku, ali če je sodišče opustilo ugotavljanje kakšnega odločilnega dejstva.

Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Nekateri poudarjajo, da čeprav velja načelo iura novit curia, obstaja veliko število prvostopenjskih sodnih odločb, ki temeljijo na napačni uporabi materialnega prava. V času, ko je pravni red tako razpršen, ko se predpisi iz dneva v dan spreminjajo, ko ne obstajajo potrebni zakoniki, to niti ne čudi.

Napačna uporaba materialnega prava obstaja, ko je sodišče izbralo napačno materialnopravno normo za rešitev določene življenjske situacije. Napačna uporaba materialnega prava obstaja, ko je sodišče napačno razlagalo materialnopravno normo ali ko je uporabilo normo, ki je bila razveljavljena ali spremenjena, sodišče pa ni uporabilo te norme z veljavno vsebino. V pravdnem postopku ni enostavno razlikovati med napačno ugotovljenim dejanskim stanjem in napačno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje se nanaša na življenjske dogodke, ki so predmet pravde, materialno pravo pa se nanaša na pravne norme, ki se uporabljajo na te življenjske dogodke. Dejansko stanje ima zaradi tega značaj konk-retnega ugotavljanja stanja življenjskega dogodka, medtem ko ima materialno pravo ali materialnopravno vprašanje značaj abstrakt-nega razpravljanja. Pravno vprašanje se pojavlja v različnih pravnih situacijah. Lahko se pojavi v tistih pravnih situacijah, ki jih s pred­pisi ne moremo povsem opredeliti ali če gre za razlago posameznih izjav volj (testamenta, pogodbe itd.). Pravno vprašanje je, ali je pogodba npr. zoper moralo, ali je rok primeren, ali je pogodbena kazen prekomerna itd., dejansko vprašanje pa je, ali je npr. pravil­no ugotovljena vsebina testatorjeve volje, ali je plačana cena pri prodajni pogodbi, ali je višina škode pravilno ugotovljena itd.

Kategorija : Pritožbe Tagi : , ,

Komentarji

No comments yet.


Leave a comment

(required)

(required)